Teče

Zunaj in noter. Ne vem, v čem je točno problem, verjetno ne samo vreme, ampak dobro je vsaj to, da sva se uskladila. Da sva se ulila približno hkrati, pritisk je popustil in je steklo. Po oknih, balkonu in licih. Zdaj teče. Teče naprej. Elektrika je prišla in ostala za več kot enakrat pet minut in drugič tri minute. V enem kosu sem uspela speči kruh. Prebrala vse nujno današnje čtivo. Se priklopila na internet. Jobs vse povsod. Ko bi vsaj, si mislim. No, seveda, žalujem tudi jaz malo, konec koncev sem vsaj v dar dobila eno izadevo (še enkrat hvala bratec, vožnja z vlakom je v gruči srednješolcev zdaj že kar znosna).  Lahko rečem, da je bil zanimiv, kaj več ne morem povedati, kar ga nisem pretirano spremljala. Me pa preganja njegov "You've got to find what you love". Tako dobro sovpada z mojo minikrizo začetka jeseni. Morda je problem, ker je na pladnju preveč dobrih stvari, po katerih sem vedno hrepenela. Prepričujem se, da mi ni treba izbirati, da lahko vzamem, kar želim, da "lahko izberem več možnosti", kot je pisalo včeraj v vprašalniku, ki so mi ga poslali kot nekdanji erazmovki, o tem zakaj bi odšla v tujino delat (jaz pa se sprašujem, zakaj še nisem šla). Ampak v bistvu vem, da ne morem imeti vsega. Da se s tem, ko se v nekem trenutku odločim za nekaj, druge možnosti avtomatično potisnejo malo v ozadje. Ne pravim čisto stran, ampak samo malo bolj stran, da jih potem spet lahko enkrat postavim v ospredje. Decisions, decisions. Sem lahko pol dneva to, četrt dneva nekaj drugega in četrt nekaj tretjega? Koliko vlog natančno moram "igrati"? Koga vse moram res zadovoljiti? Res, najhujša bitka je tista s samim sabo. Naj teče, naj teče.