Prednosti povezanosti?! Z golobi bi bilo lažje ...

Ok, malo bom spet porobantila, čisto nezvezno in preveč v afektu, če ste preveč dobre volje in si je ne želite pokvariti, preskočite!

Zadnje tri tedne se ob pomoči dveh kolegic pospešeno ukvarjam z organizacijo okrogle obletnice mature, na katero je vabljenih 36 ljudi. V času srednje šole smo bili dokaj povezan razred, po maturi smo se kar nekajkrat dobili, bolj ali manj formalno, v zadnjem času pa nismo imeli stikov, kar pomeni, da so se elektronski naslovi (da ne govorim o fizičnih) vmes še spreminjali, da so eni na FB in TW in podobnih kraticah, drugih pa niti Google ne najde. Ampak okrogla obletnica je le posebna priložnost. Dajmo, dajmo se dobit. Nič posebnega, obed in klepet. V prijetnem okolju.

Ampak kako? Pošiljanje vabil na stalne naslove? Naa, odpade. Elektronska vabila, seveda.

V dobi elekronske povezanosti si seveda lahko najprej izmenjaš 35xn sporočil za določitev datuma, mogoče še kraja, potem še 35xn sporočila s pošiljanjem specifikacij o točnem datumu, kraju in potrjevanjem udeležbe. Potem še 35xn sporočil o odpovedih v zadnjem hipu in ohjojoj, res bi vas rada videla.

35xn pošiljanju sporočil na vse naslove, bi se lahko izognili s tem, da bi dali naslove v CC, ampak potem ljudje ne bi mogli preveriti, kdo je bil povabljen, na katere naslove so romale poslanice, ali nimajo morda oni bolj svežega, bolj aktualnega naslova (da ne rečem goloba). Morda bi lahko naredili en naslov, na katerega se sporočajo potrditve, zadržanosti in druge posebnosti, ampak potem ne bi vsi vedeli, da si res želite priti, ampak res ne morete. Hkrati obstaja možnost, da sporočila s takega "designated" naslova, ki je po možnosti še malo šifriran (ker pač ne želiš biti dolgočasno predvidljiv), romajo med neželeno pošto in potem moraš itak pošiljat še pet spremljajočih sporočil z normalnega naslova.

Ker si po naravi racionalno bitje, ki nadvse ljubi preprostost, se odločiš za en datum, eno gostilno, en naslov za potrjevanje in potem sediš doma in srepiš v milijavžnt sporočil, ki prihajajo z vseh mogočih strani na vse mogoče naslove. In ti je jasno, zakaj se tistih 13 še vedno ni odzvalo (tudi jaz se ne bi, če bi poleg vabila morala še vsakodnevno spremljati poročila o tem, kdo pride in kdo ne).

Ampak ne, očitno je zdaj treba vsako tako stvar, ki vključuje več kot dve osebi, dati na referendum, glede vsega. In očitno smo zasuvanja z elektronskimi sporočili itak tako navajeni, da si ne želimo ničesar drugega, kot da en mesec (ampak če si bolj preudaren, začneš seveda dva meseca prej ali še več) prejemamo sporočila o enem dogodku, ki naj bi bil prijeten, sproščen, neobvezujoč, ker se pač želiš samo videt s temi ljudmi*.

Da ne govorim, da v tem mesecu še kaj delaš in imaš tako ali tako vskodnevno pettisoč sporočil, pomembnih in manj pomembnih, rokov za oddajo manj ali bolj pomembnih nalog in dizertacij, da imaš v tem času priprav in organizacije še eno vzporedno družinsko in prijateljsko življenje. Imaš pa vsaj srečo, da lastnik lokala (še) ne komplicira in je vse tko enostavno in kar se dogovoriš, šteje. Ja, Kraševci so zakon!

*Popravek: si se želel...

PS: Ja vem, ni mi bilo treba. In sigurno obstaja "organizacija dogodkov za telebane", ki bi si jo morala predhodno prebrati, vsaj to, če ne minimalno sedemindvajset podobnih spletnih strani, kako se tega lotiti, brezplačnih aplikacij za vse pede in pode, ki res olajšajo organizacijo in dogovarjanja in potrjevanje.

PS2: Ja vem, organizacije dogodkov se morajo lotevati ljudje, ki imajo železno voljo in trdo kožo, ki so empatični in prisrčni in jim je glavni cilj ugoditi vsem in privabiti vse (sicer "obletnica nima smisla").

Pirhi, torti in infuzija

Vse v razmaku par dni. Če smo velikonočno pirhanje in potičkanje lepo preživeli, je rojstnodnevna zabava za starejšo po razposejenemu norenju in za naše stanovanje množičnemu druženju proti večeru prešla v prizadevanje, da bi trebušček mlajše zadržal vsaj kakšno kapljico vode. Ni šlo za prenažiranje s pirhi, potico ali torto, na delu je bil zlovešči virus in izčrpanost sta uspeli pregnati šele dve "flaši" infuzije na Infekcijski kliniki. Spet en čudno "pester" podaljšan vikend.
Lepo je bilo, veliko smo se smejali in klepetali, potem zaskrbljenost in žalost, zdaj pa samo še upanje in čakanje, da drobižek pride nazaj v domačo oskrbo in da nam ostanejo samo še lepi spomini, ko naložim rojstnodnevne fotografije na računalnik.

Popravek - disclaimer

Menda, da pri svojih objavah, v katerih sladostrastno pišem o zelenjavnih jedeh, pečenju, zdravih živilih, in barvah kot esencialnih sestavinah dobrega obroka, ne smem uporabljati množine. Ker dotično sladostrastje čutim samo jaz in morda pogojno moji otroci, no, ena, druga itak poje vse, kar leze in gre. Pa tudi za prvo sumim, da gre bolj po stopinjah tega drugega pola v naši družini, ki je sicer zelo za zdravo in tudi presenetljivo zelo za zelenjavo in bio, eko, sezonsko, multi kulti, posuto s semeni Chia - ampak ne samo to! Ta drugi pol je predvsem zelo za carn/meat/viande/Kød/ -v katerem koli jeziku in menda ne vsakodnevno, tudi ne v velikih količinah, ampak mora biti. Poleg paprik in solate in sira, ki (skoraj) nikoli ne manjkajo v hladilniku, si mora stalno prebivališče tam zagotoviti vsaj ena mala suha klobasa (na teden). In zakaj za vraga še nisem dojela namiga, ko sem pred nekaj meseci v dar prejela zelo lepo in slikovito italijansko revijo, z nazornimi prikazanimi desetinami postopkov priprave - mesa. Hja, očitno sem, ko gre za meso, jaz tista, ki imam "debele aksone" (dolgo lajtungo).

Mimoza

Morda je tisti čas v mesecu ali takšna luna ali kaj, ampak počutim se kot ena mimozica. Če me kdo samo malo grše pogleda, vzrojim. Če mi kaj reče, tudi čisto banalno reč, se počutim napadena in stisnjena v kot. Nekaj preberem, pa se že počutim kriva in neumna, pa vem, da je zelo malo možnosti, da je tisto namenjeno prav meni. Vem, da se svet vrti čisto po svoje in niti približno ne okrog mene, da so moje muhe samo moje in da je vsem naokrog, ki morajo čemernost in izbruhe prenašati, pravzaprav veliko huje kot meni.

Najbolj bedno pa je, da nič ne pomaga. Niti pečenje in vonj po cimetu.

Po treh dneh z bolanima hčerkama sem virusu (?) podlegla tudi sama. Mrazi me, potem se potim in ves čas se mi zdi, da mi bo glavo razneslo. Pa so šli po zlu vsi načrti, delovni med tednom, družabni za vikend, dvojinski ob večerih, ma vsi po spisku. Dobro, nič novega. Upam, da lekadoli primejo, da overdose vitaminov in čaja naredi kak čudež in da se kašelj pri hčerkah preseli v kakšno drugo fazo, ker ne vem, kako naj preživimo še kakšno takšno nespečnostno noč polno joka in kašlja ...

Aaaaaargh!

Za danes sem imela čisto druge načrte, mnogo njih in natančno dodelane in seveda so šli v franže že enkrat ponoči, ko se je starejša zbudila z jokom in stokom. Boleč ušesek. Kakopak.

Skoraj štiriurno čakanje v ZD ni dalo bolj oprijemljive diagnoze, čeprav je bil zdravnik obrcan in nadrt (dobesedno - to prepričevanje, da kukanje v uho in grlo ni nič hudega, mi očitno res ne gre ...). Je pa seveda odvzelo mariskateri atom energije in volje za kar koli produktivnega v tem dnevu. Vročine ni, če ne bo kaj hujšega danes ponoči, gre jutri v vrtec. In mamica na prvo službeno mini potovanjce v tujino. In ati v službo, kjer ravno ta teden dihajo na škrge, ker je že ena sodelavka (od treh) na bolniškem dopustu.

Ni kaj... Če če če* ... aaaaaargh!

* menda delujem na slabo vest (again). Ker potovanja pač ne morem v zadnjem hipu odpovedati, se žrem do obisti, kaj bo, če bo ... aaaaargh!

Če ni, ni

Dragi dnevnik,

v prejšnji objavi sem zatrjevala, da bom v prihodnje bolj pozitivna. Ampak kako?

Danes je bil res en tak čuden dan. Sicer sem se zjutraj pravočasno zbudila in ni bilo panike, dopoldne je tudi potekalo po načrtu, potem malo letanja in nabavljanje daril, ki se je presenetljivo hitro in dobro izšlo (se mi zdi), potem fino kosilo (z digestivom - vse je enkrat prvič!) v še bolj fini družbi in potem še malo službenih obveznosti, ampak nič pretiranega.

Kaj je torej narobe? Ja, tisto, kar je sledilo tam po 17h uri, ko je začelo zunaj bliskat in treskat. Malo me je stisnilo, ker sem imela vse te vrečke za nosit do trole/vlaka/od vlaka do doma, ampak dobro, bo že nekako. Pri pospravljanju mize pa šok - ni telefona! Moj telefon! Izginil! Puf! Nikjer! Pretaknila sem vse skrite kotičke svoje torbe, vse žepe sem obrnila naokrog, se mrzlično klicala iz stacionarnega telefona v kabinetu, nič.
***** (cenzurirano)
V vsej tej furiji je seveda minilo precej časa, zato sem samo besno pograbila stvari in odšibala na postajo. Brez dežnika. Takrat še ni deževalo, tudi vseh 13 minut, ko sem čakala na trolo, ni. Potem sem prišla na železniško postajo. Pet minut po tem, ko je speljal vlak. Naslednji je bil čez eno uro. Na srečo je skoraj nemogoče, da mimoidoči ne bi imeli telefona, na še večjo srečo pa so tudi tako prijazni, da človeku (meni) v stiski posodijo telefon. Dobro je poznati vsaj kakšno telefonsko številko na pamet, ja, še dobro, da jo znam. Odrecitiram svoje, malo njanja, ni važno, saj pridem no, ampak mlajša bo verjetno preveč zaspana, da bi zdržala do mojega prihoda (groza!)

Ok, sedem na vlak, saj zdaj bo šlo, ne. Seveda bo, vse do moje končne postaje, ko se je malo po prihodu vlaka na postajo dobesedno ulilo (name, na moj plašč brez kapuce, na ruzak s prenosnim računalnikom, na moja darila, na ves moj obstoj). Še dobro, da imamo Slovenci na vsakem vogalu kak bar in v njem praviloma prijazne natakarice. Poskušava priklicati kakšen taksi, nič. Dobro, ne, mož ne more priti, če čuva otroke, izprosim si dežnik in šibam domov. Premočena in premražena stopim skozi vrata, pozdravi me jok najmlajše, kje je duda? sprašuje M, ja kako naj jaz vem, mene ves dan ni bilo doma! Po malo iskanja jo najdemo, pod kavčem. Vsaj nekaj.

Doma sem, še vedno se ne morem umiriti. Jezna sem, nase seveda. Kako sem lahko izgubila telefon?! Počutim se tako ... ne vem, srednješolsko kurasto ali kaj? Samo enkrat sem izgubila nekaj pomembnega - ključe od garaže, ko smo se šli mulci sankat. Ampak še to sem jih šla potem, ko se je sneg stalil, iskat in sem jih našla! No, še enkrat sem pozabila eno torbico na vlaku. Aja, pa eno veliko vrečo peciva nekoč, ko smo se odpravljali praznovati novo leto (je bilo to takrat v zidanici?). Hm, ok, očitno se meni to dogaja. Ampak telefon? Res se mi ne da zdaj še vseh teh kolobocij z menjavanjem telefona, številk urejat.

Imam pa vsaj novo lepo bundo, ki mi je bila takoj všeč in mi je tudi dobro stala in skratka popoln nakup. Ampak kaj ko je vse skupaj bolj grenko z vsem tem ostalim balastom okrog. Brrr. Grem hitro spat. Naj bo že petek.