... ko si zaželim, da spet imela recimo 10 let manj, da bi še imela tisto mlado norost, naivnost, zagnanost, samozavest, jebivetrovstvo, zagon, energijo in voljo. Sicer nisem čisto prepričana, da sem takrat vse to imela, vsekakor pa imam zdaj, ko gledam nazaj, občutek, da sem bila res neustrašna in da me izzivi in preizkusi niso spravljali v tako brezupno zastrašujoč položaj, ko pozabim, na vse, kar znam in vem ... Sem upala, da s starostjo pride več zaupanja vase, pa imam občutek, da samo vse bolj vem, česa ne vem, znam, kako bi lahko še bolje, in da se ne morem odtrgati od tega ... Frustrirajoče. Da se moram zdaj dejansko zavestno odločati za fejkanje, če hočem dajati vtis, da obvladam. Blj
Hm ... kako točno pa se spomniš preteklosti? Ker sama še nisem pozabila oziroma večkrat ugotovim, da sem velikokrat izpadla, no ja, neumna, ker marsičesa nisem vedela - včasih še vedela nisem, kako "plitek" je moj odziv/moje znanje.
OdgovoriIzbrišiZdaj je malce lažje, vendar ne povsem easy: občutek, da sem še vedno preneumna za ta svet :-), večino časa prevladuje, tiste otroške zagnanosti je pa res čedalje manj, ja. Ker pa sem imela "čast" spoznati nekaj starejših primerkov, ki lajf (službo ali vzgojo ali odnose ... ali vse skupaj) obvladajo manj kot midve in se iz čistega strahu maščujejo nad vsem, kar ne leze vstran dovolj hitro, sem se odločila, da si vsaj približno dovolim biti budala, da ne bom koga drugega tepla za to ... In če bo fejkanje poskrbelo za to, da imaš manj težav, just do it (danes iz alcessije poročam z bolj krepkimi, dramatičnimi izrazi, ker tudi mene nekaj močno daje - predvidevam, da se na začetku jeseni lajf grozno zresni in postane pretežek) ...
Mah, ne vem, jaz se sicer nisem počutila neumno, če zdaj gledam nazaj, bi res rekla, da sem bila skoraj malo preveč zaverovana vase in v tisto malo, kar sem vedela, znala (prepotentna? maybe ...). Seveda, se čisto zavedam, da takrat in zdaj mnogi nimajo niti tolikšne sreče, znanja, spretnosti, kot jih imam jaz, in v bistvu je, razumsko gledano, čisto neumno, da se osredotočam na tisto, česar ne vem, znam, saj vendarle stremim k temu, da bi se nenehno izpopolnjevala, rastla, pridobivala nova znanja, izkušnje, res ne mislim, da sem že dosegla kakršen koli vrhunec, ravno nasprotno. Me pa zadnje čase moti, da me vse to, kar vem, da so moji "manjki", tako obremenjuje, da še tistega, kar pa znam, ne opravim več tako dobro ali kaj ... Saj ne vem, če sem sploh dobro ubesedila. V glavnem gre za eno partikularno preizkušnjo, ki me čaka v kratkem, in čeprav vem, da sem sposobna opravit z njo, sem kar nekam "prestrašena", nesigurna, sploh ker vem, da mi še manjka veliko do popolnosti (omg, res gre za perfekcionizem!). In dejstvo, da sem enkrat že pogorela pri tem preizkusu, nič ne pomaga ... :( Tako da zdaj ugotavljam, kako hudiča naj grem prek sebe in pretentam svoje možgane, da ne bi pustila vsem tem dvomom in slabi izkušnji, da prevladajo tudi zdaj ... in edini način, ki mi pride na pamet, je fejkanje oz. da se prepričam, da sem super popolna in da bom brez težav opravila s preizkusom (ki sicer ni vitalen za kar koli, službo itak imam, ampak lahko pa odpre marsikatero možnost nadaljnjega dela, celo službe po tem, ko se mi izteče trenutna pogodba, in bi bil uspeh za nekoga v mojem položaju izredno dobrodošel). Ja, jesen je (spet) kar huda, čeprav vem, da bom čez pet let nazaj gledala, in se mi bo v vsakem primeru zdelo neumno, da toliko travmiram, ker itak gre življenje naprej, tako kot pač gre, kot nam je namenjeno. Mar ne?
OdgovoriIzbrišiNe vem, če sem povsem iskrena. Ni pri vseh ljudeh vse na tem, da življenje itak gre naprej, tako ali drugače. V tvojem položaju (na splošno) je absolutno naravno, imeti določene ambicije, želje (po napredku in več ... moči, boljšem položaju itd.), ravno tako se mi zdi samoumevno, da precejšen del svoje usode krojiš sama ... in dvomi so seveda sestavni del pakunge.
OdgovoriIzbrišiRavno tako očitno ne poznam kakšnih posebnih fint, najbrž jih glede tega ni, hotela sem reči samo, da občutek praviloma vedno obstaja, enkrat bolj drugič manj in da si sama kdaj privoščim tudi luksuz, da me je sram za nazaj :-)
No, določila pa sem si dve pomembni nalogi: ovirajoča čustva čim pogosteje odpravljati s športom (pri meni najbolj učinkovit) in pa ne postati teta Pehta, če bom nažajfala :-)
Zadnji odstavek: +1! :-) Predvsem pa vidim, da moram poskrbeti, da ti "občutki groze" čim prej izginejo, ker so seveda ultra kontraproduktivni. Danes je že boljše - mogoče, ker je petek! ;)
OdgovoriIzbrišiZasebna in zavarovana posojila
OdgovoriIzbrišiLahko vam pomagam pridobiti zelo resna in zanesljiva posojila, financiranje ali naložbe. če te zanima, odgovori za podrobnosti.
Elektronski naslov: tmarjan24@gmail.com
WhatsApp: +386 71 391 409
Viber: +38671391409