ponedeljek, 8. oktober 2012

Kako sem se presenetila in ostala živa

Bežno sem se že pohvalila, da sem postala redna tekačkica, ampak danes pa moram zapisati malo več. Začelo se je pred več kot petimi leti, ko sem po zimskem rednem plavanju poskusila prešaltati na tek. TEK! Jaz, ki sem od osnovne šole naprej s kepo v trebuhu čakala vsa tista mukotrpna testiranja na 60 in 600 m, kjer sem brez izjeme vedno pristala pri zadnjih. V srednji šoli so se zadeve še bolj nevarno stopnjevale z eno hitlerjansko učiteljico, ki nas je petek in svetek gnala na en hrib, trčečim korakom, če si imel kondicijo ali ne, vsakič znova se mi je zdelo, da z vsakim zasoplim vdihom in izdihom malo umiram, še posebej, ker me je potem vedno zelo kmalu začelo še tiščati tam pri strani ... Obup! Danes vem, da me je bolelo, ker nisem dobro dihala. Vem, da nisem napredovala, ker nikoli nisem stisnila zob (no, preredko) in sem vedno začela hoditi, ko je postalo pretežko.

Skratka, pred petimi leti sem si kupila prve res tekaške superge. Potem je bilo malo preveč vsega, delo, nosečnosti, pomanjkanje volje, pred kratkim pa ena trmasta odločitev, da pa ne bom pussy. Pa ne zato, ker je zdaj tako moderno teči, ampak zato ker sem izvedela, kaj sem delala v preteklosti narobe (no, največ je k temu prispevalo to, da je mož veliko bolj športno/tekaško pismen in izkušen). Ker sem dojela, da potrebujem še dobršno mero fizičnega napora, da ponoči mirno spim. Da potrebujem redno dozo časa zase, da sem lahko potem bolj prebavljiva za okolico, posebej moža in hčerki.

In tako sem poleti spet začela na začetku, s par minutami teka in enako količino hoje vmes. Prvič sem pretekla šest minut in prepričana sem bila, da bom izdihnila kar tam, na licu mesta. Zato sem potem zmanjšala na tri minute teka izmenjaje z minuto, dvema hoje. Vsega skupaj bore malo. Ampak počasi se daleč pride.

In danes? Danes sem šla na preverjeno daljšo progo, ob reki in na soncu, in po ogrevanju neprekinjeno sopihala več kot 45 minut! Ne, ni bilo lahko, ves čas sem morala namensko preusmerjati misli drugam, ne razmišljati o tem, da mi je težko, do me že malo boli, da bi se morda kar obrnila, da bi se ustavila in hodila, da bi ... ne, nisem se ustavila, niti ko je pot zavila v klanec. Šele na vrhu sem za trenutek postala, se nasmehnila, si čestitala, šla nazaj. Še celo pospešila sem na koncu in prvič res začutila, da imam močne noge, da me nesejo, da bi šlo tudi še kakšno minuto, deset dlje ... Zmaga! :D 







13 komentarjev:

  1. Bravo! Občutek, ko premagaš odpor, je čudovit. Se mi zdi, da se potem tudi lažje premagujejo ovire in odpori na drugih področjih. Pa še vztrajnost pridobiš (saj ne, da bi mislila, da ti je manjka ;) - govorim bolj za sebe).

    OdgovoriIzbriši
  2. Ko da bi napisala jaz. Natanko enaka izkušnja, samo da smo mi imeli potem v srednji učitelja telovadbe, ki nas je ganjal ali po koprskem stadionu ali pa kar čez Bonifiko. Bljak. No, danes grem. Sicer medtem ko tečem, ne skačem od navdušenja in ugotovila sem, da veliko manj mislim na to, kako trpim, če imam v ušesih slušalke in nabija muzika pravi ritem teka, ampak grem, sem zadovoljna prej, da bom šla, in potem, da sem šla. Sem pa prav snela en programček z neta, ki šteje tempo v muski, da sem si naredila playlisto na mp3.

    OdgovoriIzbriši
  3. @alcessa: :) a ne? ja, tudi jaz sem navdušena!

    @tamalamala: o vztrajnosti ne upam preveč na glas govorit, ipak je šele nekaj mesecev, moj dragi pravi, da sem zdaj pred prvo resno preizkušnjo (zima in slabši vremenski pogoji, ki jih že po defaultu ne maram). sicer pa ja, vsakič, ko grem in ko pridem nazaj, se tako dobro počutim, ker vsakič premagam tisto gnilobico v sebi. je pa tako, da ne smem preveč razmišljati o teku, da moram enostavno it, ko je čas (se pravi, ko imajo otroci varstvo), vse ostalo lahko že zorganiziram ali delam pozneje ... mogoče sem celo bolj kot na svoj tek ponosna na dejstvo, da si končno znam izboriti ta čas ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. @K ne vem, kam je izginil tvoj komentar? ja, učitelji se mogoče sploh ne zavedajo, koliko "škode" tako naredijo. pa pri športu, ki je res pomemben vidik življenja, ampak če ga tako zgodaj priskutijo mladim in jih terajo brez priprav in podlage početi ekstremne reči, ni čudno, da nas je potem toliko, ki kar obupamo ... no, jaz se včasih še spomnim te svoje učiteljice in ji dam v mnogočem prav, samo način, način bi lahko bil veliko bolj ... spodbuden.
    sicer pa sem ravno včeraj prvič poskusila teči z glasbo in morda me je tudi to malo držalo pokonci :) mi je pa sicer prav všeč teči tudi brez vsega, da poslušam naravo (smo bolj na kmetih doma), ta včerajšnja trasa je pa sploh krasna, ker je ves čas ob Savi in stalno slišiš žuborenje vode.

    OdgovoriIzbriši
  5. Uhm, jaz ga vidim, ampak me je M zadnjič opozorila, da moji komentarji nekam izginejo, pa sva ugotavljali, če je to zato, ker ponavadi komentiram iz FeedReaderja - se bom očitno morala odvadit, čeprav to pomeni, da moram post, ki ga hočem komentirat, še v Operi odpret ... ih :/

    OdgovoriIzbriši
  6. V srednji šoli sem bila največja punca in sem morala vedno teči prva ... joj, je bilo hudo :-) Se mi pa zdi, da ko smo mulci in odraščamo, v naših telesih potekajo spremembe, zaradi katerih smo lahko leni ali okorni ali nejevoljni ipd. Predvidevam, da ni vse v glavi oz. tršicah telovadbe (enkrat sem delala na eni taki gorski kmetiji, kot študentka, in medtem ko bi jaz nenehno letala naokoli, je mlajša hčerka (OŠ) očitno trpela, ker se je morala toliko gibati. Zgledalo je tako, kot da ima neprijeten telesni občutek ...) Spomnim se, da sem imela kot mladička marsikdaj hudo potrebo po mirovanju (pa tudi po gibanju) in se mi je ležanje oz. sedenje včasih zdel velik užitek, zdaj pa ne več toliko. Zdaj sanjam skoraj samo še o gibanju :-)
    In kadar berem, da se še kdo drugi navdušuje, mi hormoni sreče kar tako curljajo v zavest, čeprav ravnokar sedim :-)

    OdgovoriIzbriši
  7. @K Sem ga potem našla, ga je veleum od bloggerja dal med neželene komentarje. Upam, da ga mine, tako da ti kar komentiraj! ;)

    OdgovoriIzbriši
  8. @alcessa Morda ima res vse skupaj opraviti z rastjo in hormoni, ampak jaz vem, da se mi tudi ni dalo, nisem videla potrebe, pa itak tudi v družini nihče ni bil posebej aktiven (športno, mislim, kar zadeva delo okrog hiše pa ni da ni ...). Zdaj sem vesela, da sem šla čez to - ob izdatni pomoči in spodbudi moža, včasih plavalca, potem triatlonca, tekača ...), da vidim, da je miganje nujni element za zdravo življenje in da je tudi vir veselja in navdušenja (ja, endorfini kar špricajo!). Me pa najbolj veseli, da se to zdaj tudi na hčerki prenaša oz. da to vidita kot del vsakdana. Mlajša je luštna, vedno, ko začnem obuvat superge sprašuje: A greš tečet? A daleč? Seveda hočeta it zraven in je včasih malo nerganja, ampak zdaj že vesta, da mami gre in da potem pride nazaj (rdeča v glavo, zadihana in smrdljiva, ampak nasmejana!).

    OdgovoriIzbriši
  9. @jzf - Vidiš, koliko dejavnikov govori v prid teku :) Slabo vreme pa ... če me ne bi tiste rjave učke zjutraj proseče gledale in ne bi rep razigrano mahal, bi na kakšno mrzlo deževno jutro raje ostala na toplem za računalnikom, kot pa se navsezgodaj podila po gozdu. (Po prvih nekaj 10 metrih črne misli izpuhtijo, upor pa zbledi). Vsekakor navijam zate :)

    OdgovoriIzbriši
  10. Bravo Jana, dobra si. Jaz še čakam, da se konča prekletstvo nešportnikov okrog mene. Brez družbe je pretežko ...

    OdgovoriIzbriši
  11. Jaz sem včasih mislila, da je problem v družbi, potem ko sem imela družbo, sem videla, da mi tudi vsaka družba ne ustreza, tako da grem raje sama, kar je pa tudi problem, ker si moram enostavno čas izborit oz. nekako skombinirat, da gre skozi. Pa niti nisem tako dobra, včasih grem resda trikrat, štirikrat na teden, včasih pa samo enkrat ... Se mi zdi, da je težje glavo premaknit kot rit! :) Ampak počasi se daleč pride, trenutno stanje mi je všeč, ker pogrešam tek, če ne grem, tako da sem se nanj očitno že navadila, kakšnih resnejših "rezultatov" pa itak nimam namena dosegat ;)

    OdgovoriIzbriši
  12. Pomoč in financiranje posameznikov
    Pozdravljeni, nudimo posojila posameznikom, ki jih potrebujejo. dajemo posojila od 5.000 € do 10.000.000 € po 3% letni stopnji, tako da, če ste zainteresirani, nam pošljite e-pošto.
    Elektronski naslov: tmarjan24@gmail.com
    WhatsApp: +386 71 391 409
    Viber: +38671391409

    OdgovoriIzbriši