Sonce, veter, voda

Ne, nisem na morju, ampak vseeno me vsakič znova oblije nepopisno veselje, celo sreča, ko v soncu prečkam most čez reko, ki v tem času z močnim tokom drvi mimo, in mi veter mrši lase in plašč in mi je naenkrat vseeno za vse, kot da v ta tok spustim misli in gledam, kako se premetavajo po brzičkah ali samo gladko tečejo naprej, stran, izklopim možgane in samo uživam v tisti minutki, kjer so sile narave močnejše od mojih notranjih bojev in skrbi in zunanje pločevine in smoga (ja, še na boleče noge od petk pozabim!) ... Ničesar drugega ni, samo sonce, veter in voda. Potem sem spet na domači strani in svet je lep.