Srečnopisano 26/2016

Take sem iskala. Že eni dve leti oz. odkar so espadrile spet v modi. Z malo več podplata, ker zdaj pač nisem več 12 in me že malo križ matra. Ampak filing je isto super kot pri 12ih. (jp, #materialgirl)

Bordel-ais

Po tistem dnevu, ko sem posnela fotke iz pretekle objave, se mi je pa kar malo "snelo". Čisto vsa napetost je popustila, še posebej ko mi je eminentni gost prišel osebno čestitat za prispevek in sem se hkrati skoraj udrla v zemljo in poletela do lune (ne, res ne vem, kako je to mogoče, ampak čisto zares sem občutila oboje hkrati), in sem potem na hitro sredi dogajanja rezervirala povratno karto za vlak do Bordeauxa. Ker kdo pri zdravi pameti pa bi izpustil priložnost, da ujame še zadnji vlak za vinsko fešto, če je samo 200iš km stran?

In sem šla. Na poti dol prebrala skoraj pol knjige, potem pa čisto počasi, da se na poti nazaj slučajo ne izgubim, povratno sem imela za točno en vlak, točno določen sedež. In ko mi je sonce posijalo na lica, sem po mojem prvič po dolgem času globoko vdihnila in izdihnila. Hvaležna. Ne vem, ali je bilo naključje ali ne, da me je odneslo do neke četrti s preprosto cerkvijo, kjer so ravnokar pripravljali zahvalno bogoslužje za bogato (šolsko) leto in zdelo se mi je, da kar moram ostati, ker se imam tudi sama toliko za zahvaliti in predelati in sprejeti in prebaviti. Divje leto. Solze in smeh.

In potem za nosom naprej, reka je moj kompas. Naprej, s tokom, tako se nikoli ne zgreši. In res pridem do prireditvenega prostora, čas je že primeren za prvi glažek, zato si privoščim vstopnico in za prvo degustacijo izberem svež rosé. Paše. Počasi se sprehodim naprej in rahlo obžalujem, da nimam koga, s katerim bi lahko nazdravila in potem v tišini hodila naprej in srkala vase francosko brezbrižnost in joie de vivre. Posedam na zidovih, se ustavljam ob ograjah, fotografiram, diham, mižim, uživam, naprej, proti severu, do tržnice, glasbe, svežih rib in pečenih pišk, sirov in domačega kruha, čas je za kosilo, ostrige z limono in kozarcem belega. Nebesa. Spet skrenem z vinske promenade po mestnih ulicah, čudno prazne so, naenkrat se zasliši vpitje, saj res, tekma!

Sledim zvokom in se ne morem načuditi črednemu nagonu, ki tudi mene vleče, a na srečo zmaga razum, ne bom se gužvala, malo postojim, toliko da v počasnem posnetku vidim sramotni gol v vratih gostiteljev v prvih minutah, se nasmehnem in jim zaželim srečo v nadaljevanju. Grem raje še en kozarček dvgnit, mogoče jim pa le uspe. Gori in doli, oblaki in sonce, znova sedim v parku in počasi srkam, tokrat merlota, dober je, nedvomno, a ne morem se otresti misli, kako (enako/še bolj) dobra so slovenska vina! In takrat zadoni, zaslišijo se sirene, mesto se strese, končno zadetek in kmalu za tem še eden, zmaga zagotovljena, zastave na vsakem koraku, tudi vinski pavilijoni so vse bolj oblegani, a brez prostaškosti. Eno samo veselje in uživanje. V družbi, v soncu, v vinu. V življenju.

Počasi se odpravim proti postaji. Še zadnjič nazdravim Franciji, mojim dragim, sebi. Ker se živi samo enkrat. Vive la France!

Srečnopisano 17/2016

Ne-počitniško. Ne-delovno. Ne-umirjeno. Ne-napsihirano. Ne-begajoče. Ne-plansko. Ne-družabno. Prejšnji polteden je minil v znamenju vsega. In čeprav sem morda najbolj hvaležna za vsa kosila, za katera mi ni bilo treba razmišljati, kaj, kdaj, kako, mi v spominu še vedno najbolj živo pleše pot po Krasu. Od ene prijateljice k drugi. Moja mala zatočišča miru. Kjer je vedno pozitivna energija in še ta pot je tako lepo speljana. Gozd je zeleno buhtel, sonce je sijalo in modro nebo se je bleščalo v postapokaliptičnem posmehu malemu človeku, ki se zanaša na svoj red. Čeprav reda ni. Zdaj mi je jasno. So samo trenutki popolnosti. Ta je bil eden izmed njih. Še me nosi. Ni ga čez Primorce! 

Preboj

Zadnje čase mi pod nos padajo taki fini linki (Hvala Alcessa!), knjige, nasveti in resni vzgojni napotki in prebliski, da so čeprav daljši dnevi vseeno še prekratki za vse. Aja, pa sem povedala, da sem spet v roke vzela pletilke in dokončala eno staro pletenje za najstarejšo? Sicer neredno ampak sem in tja tudi globoko vdihnem, ležem na blazino (potem ko najprej pobrišem zasušeno bruhico&slino od telovadbe z najmlajšim) in se na rahlo pretegnem. Čisto redno in plansko se z dragim sama! enkrat tedensko stiskava in vrtiva - na plesnem tečaju, ja! In naš dom niti ni tako svinjski in nepospravljen, kot se mi včasih zdi. In lahko sem zadovoljna s seboj in s temi malimi dosežki. Otroci so pa itak pridni, ne? :)

Zase

Po tretjem porodu in vseh med nosečnostjo pridobljenih kilogramih seveda nisem pričakovala, da bom lahko hitro oblekla svoje stare obleke. A praktična  škrta trmasta kot sem, sem si prepovedala nakup novih oblačil, da mi seveda v njih ne bi bilo preveč udobno in da se ponosečniški kilogrami, še bolj pa tisti dodatni centimetri na čudnih mestih ne bi preveč udomačili. Razen par širših bombažnih majic za lažje dojenje si torej nisem dovolila nobenega nakupa in se prepričevala, da lahko zvozim s tem, kar imam.

Ja, to je že res, zvozim že. Ampak priznajmo, želimo ženske samo "zvoziti" ali se želimo v tem, kar nosimo počutiti dobro in lepo (da ne rečem lepe)? No, lepa se bom verjetno sebi zdela ob sv. Nikoli, zadovoljna bom, ko bom začela malo bolj redno migati, živo lepo pa se počutim, ko sem obdana z barvami. Če so vmes še črte ali pike pa še toliko bolje! :) Tako je padel prvi nakup, spletni seveda, ker se mi v trgovine ne ljubi, še manj pa imam za to časa ali možnosti, in ja, prav zadovoljna sem. ;)