Autumn love

Šele zadnja leta (6, če sem natančna! <3) se navdušujem nad jesenjo, prej sta pomlad in poletje imela absolutni primat. Zdaj pa se mi zdi krivično, da bi tako pisan in živahen letni čas ostajal zapostavljen. Res je, zaključuje se obdobje rasti, zorenja in buhtenja, ampak vsak konec je tudi začetek, ne? 

Moja letošnja jesen je, se mi zdi, prelomna. V glavi. Veliko dogaja. Or it just might be the hormones ...

United Colors of Autumn

 

Povečerjek

Ker sem imela pred časom malo težav s hitrim upadanjem sladkorja in posledično slabim počutjem, se je moj dragi odločil, da mi na vsakem koraku malo "popestri" življenje s krajšo ali daljšo pridigo o rednem hranjenju, na vsaj tri ure, ja, o živilih z nizkim glikemičnim indeksom, ki me bodo za dlje nasitila in upad sladkorja v krvi ne bo tako drastičen, o zdravnih prigrizkih in podobno. Ja, saj jaz to že vse vem, ampak ko sem v tistem svojem delovnem/lenobnem zagonu, pač ne gledam na uro, ker me samo opozarja, kako prehitro teče zadnje čase. Me je pa spravil v zelo dobro voljo en .pdf s tabelo živil in količinami OH in vrednostjo glikemičnega indeksa in takimi finimi "statističnimi" podatki, kjer je bil na koncu predstavljen primer dnevnega jedilnika - 6 obrokov - zadnji je bil imenovan povečerjek! In to je dovolj, da se zdaj bolje počutim, ko se ob večerih ne morem upreti temu, da si ne bi pripravila "še kaj malega" za pod zob. Pa niti ne za to, ker bi mi sladkor padel, bolj imam ene take magdalenicaste priokuse sladko-slanih kombinacij, ki jim je pač treba ugodit. V hipu, itak!

Po napornem delu je čas za delo

Ta teden je bil spet eden tistih, ko sem že v pondeljek komaj čakala, da bo petek, in nisem točno vedela, kako bom vse potrebno oddelala, kje bom našla energijo, kako bo šlo več obveznosti v en dan, kako bova z možem izmenjevala skrb za otroka, si podajala avtomobilske ključe. Ampak, evo, sobota je, vse je šlo, tudi samo z enim avtom, tudi brez dežurne varuške in dodatnih stroškov (hvala, tašča!), oddelano vse, kar je bilo na spisku, in še več. Ves trud in napor je bil tudi bogato poplačan: z malo pohvale in dobrim občutkom po toplem sprejemu, z novim literarnim odkritjem in še več, z druženjem z izjemnimi ljudmi. Tako bogat teden je bil, da imam občutek, da je od prejšnjega vikenda minil ves mesec!

Včeraj pa smo za piko na i še prijeli za vile, grablje in lopato in skoraj že pripravili vrt na novo sezono. Letos (po občutku) veliko bolj na hitro in nenačrtno, ampak upam, da nam bodo zeleni bogovi vseeno naklonjeni. Saj je že samo delo na vrtu, v naravi, na svežem zraku velika nagrada in užitek, ki posebej po tako napornem tednu prav paše in sprošča (nikoli si nisem mislila, da bom to rekla! očitno se res staram ...) ampak če kaj zraste, bo še toliko bolj fino, a ne? 

Ko kuha On

Čeprav sem bila ob vseh naših boleznih tri tedne bolj ali manj doma, pa nisem v tem času čutila kakšnega posebnega navdiha za kuhanje ali pečenje. Morda je čisto res, da več pečem in kuham, ko sem res pod stresom, kot neka terapija torej. Zato v času bolniške pač ni bil pravi čas, če sta bili hčerki pokonci, smo se crkljale, barvale, brale, gledale risanke, če sta počivali, sem počivala (brala) tudi jaz. Kakšne posebne volje in energije za vihtenje kuhalnice in premetavanje pekačev žal ni bilo. Pri meni. Drugače pri možu, ki občasno - in očitno je zdaj tak čas - kar kipi od hudih kulinaričnih idej. Yes, I am one lucky wife! :)

Dagnje s koromačem in zeleno s školjkami :)

Slaba fotka, ja, ampak to so take super jabolčne kroglice v karamelni omaki, da se mi še zdaj cedijo sline

PS: Ker je postalo jasno, da se bo moral v kratkem naučiti francoščine, je predlagal, da mu za začetek podarim Escoffierja. Itak! :)