Smo hodili in tekli za Ruth

Od petka do nedelje je na Bledu potekal že 3. tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik Reš in ker se mi še vedno oči orosijo, ko pomislim, kako super ženska v vseh pogledih je bila Ruth, sem že lani rekla, da pa želim enkrat it tole odtečt. Tako smo si naredili izlet in bili družinsko aktivni.

Jaz sama, v tekaških copatih, preostali pa skupaj peš, no, tamlajši v nahrbtniku. Ker si domišljam, da letos nisem več začetnica (khmkhm), sem rekla, da kak krog bom pa že zmogla, sicer bom pa malo hodila, pa itak ne bo konec sveta, čeprav se mi je še lani to zdelo nedopustno. Z malo več kompliciranja pri odpravljanju in pakiranju (ker smo imeli še kolo za M-jev nedeljski podvig na morju) smo se v miru in počitniško navdahnjeni pripeljali na Bled, za piko na i nam je pa še sonce posijalo. Otroci so z malo spodbude in veliko prigovarjanja uspeli priti okrog jezera, nekje na polovici smo se srečali, ko sem šla že drugi krog (itak!) in tamalidve sta bili tako veseli, da je bilo vredno, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega njihovega vriskanja in prešernega smejanja. Za drugo leto sta se že javili, da bosta tudi onidve vzeli superge in malo odtekli z mano (no, pol kroga, je rekla ta starejša ;).

Res moram naštudirat poze za fotografiranje med tekom ...

Praha

Tudi v mrzlih temperaturah in ob sneženju znajo biti nekatera mesta privlačna in zanimiva. Po kilometrih prehojenih shojenih tlakovcev v dvoje in malo skupinskega druženja ob, kakopak, pivu, ko smo se čudili neomajnemu navdušenju Anthonyja Bourdaina nad svinjino (meni ta aspekt sploh ni bil po godu), ko se je potikal tod okoli. Je pa res, da imajo prav ta tradicionalna mesta en tak poseben pridih in luštno je priti nekam, kjer si obdan z lokalci in ne le turisti. Poleg klobasic in piva pa seveda ni manjkal niti jazz, v zadnjem hipu in ob že zelo utrujenih nogah in vekah, ampak vredno in všečno.
Navdušujejo me takšni zgoščeni trenutki lepega. Mesto mi je tokrat pustilo drugačen vtis, vsekakor pa je krasno nove svetove odkrivati v dvoje (sem že malo pozabila, kako je to ... ). Ja, srečo imam (again)!

O sole mio

Ni bil ravno tisti pravi jug, ampak že to, da sem po reci piši več kot 10 letih spet obiskala italijansko prestolnico, ki je bila ravno v času mojega obiska ozaljšana z izjemnim sončnim vremenom, je razlog za veliko zadovoljstvo. Drugi je ta, da sem se srečala s kolegi, ki imajo podobne težave in izzive, a večinoma veliko več izkušenj, torej še ena pozitivna zame, ki se moram res še tooooliko naučiti (in pridružiti kakšnemu poklicnemu/strokovnemu združenju, ASAP). In seveda moja draga italijanščina, mi sei mancata molto! Šele tam, nekega večera, ko nisem imela več posebne volje za izgubljanje po uličicah, ker sem se malo čudno počutila, čeprav so na vsakem vogalu stali kakšni stajliš policjoti (ali prav zato), me je ob ogledu čisto banalnega filma spreletelo, da je bila prav italijanščina moj prvi tuj jezik in prav izkušnja z mojimi italijanskimi sorodniki tisti povod, razlog, motiv, da sem se navdušila nad jeziki, prevajanjem in celo tolmačenjem ... Res imam srečo, da so se mi stvari tako hitro in jasno razkrile. In skrajni čas je že, da svoje znanje italijanščine spravim na raven delovnega jezika! Samo še ugotovim, kako ... (in kdaj?!)

Mimogrede, Rim je še vedno lep, zelo lep.

Samo en vogal od mojega penziona ...  

Ravno, ko sem slikala, so ugasnili luč in začeli pozivati k izhodu ... 

Samo ena od številnih starinskih prodajaln s papirjem, pisalnimi pripomočki

Piazza Navona by night

Zaradi gužve in hord turistov, sem najraje zrla navzgor ...

Piazza Navona by day

Uau, Fontana di Trevi, vedno sem želel jest sendvič ob takem monumentu 

Ko bom velika, bom imela taka vrata ...

Še Panteon by day 

In moj sanjski kvart, že pri 18. in še zdaj

Niti t od potniškega terminala

Že vsaj štiri leta sem redna potnica na vlakih Slovenskih železnic. Potovanje z vlakom se mi zdi praktično, ker pridem v center mesta in mi ni treba iskati parkirnega mesta, cenovno ugodno, ker ni odvisno od volatilnosti nafte, trošarin ali vladnih kapric, in predvsem terapevtsko, ker imam v tiste pol ure ravno dovolj časa za mentalno pripravo na delovni dan/prebolevanje raznoraznih dnevnih tegob/destresiranje/poslušanje glasbe ali avdio različice Economista ... Božansko. 

Vem, da imam srečo, da živim na prometni liniji, da je razdalja ravno prav kratka/dolga, da imam razumevajoče razmere v službi, kjer ni prehudo, če kdaj zaradi zamude vlaka, pridem malo pozneje, kot načrtovano. To se ne zgodi pogosto, po Murphyju pa vedno takrat, ko imam kaj pomembnega.

Ampak sramotno se mi zdi, da niti glavna železniška postaja v prestolnici ne premore neke osnovne infrastrukture za enostavno, potniku prijazno potovanje. Seveda, v glavni rumeni stavbi so stranišča, prostori za shranjevanje prtljage, nekaj trafik in celo en (1) avtomat za prodajo vozovnic, ki je zelo praktično situiran pol metra od okenca, kjer karte prodaja večinoma zdolgočaseno osebje. Menda ga uporabljajo testno.

Ampak železniško postajo kot potnica dojemam širše, po moji skromni presoji je tudi železniški podhod del železniške postaje. Ne razumem, kako ne morejo tudi na tisto stran, kjer zdaj stoji žalostno zapuščeni, a krasni podhod proti Bežigradu namestiti kakšnega avtomata za prodajo vozovnic, magari testnega. Ali pa se dogovoriti s katero od bank za postavitev bankomata. Ali pa vsaj podaljšati čas delovanja tiste dislocirane enote za prodajo kart (ki je btw med poletno (turistično?) sezono zaprta). Ali pa privabiti trgovce, storitve s simboličnimi ali vsaj razumnimi najemninani, kot znajo to drugje?

Verjetno mnogočesa ne razumem in sem res ena uboga potničica, da se ukvarjam s takimi stvarmi, ampak prav nepredstavljivo se mi zdi, da občina toliko vloži v ureditev tistega dela potniškega "terminala" (what a joke), ki vodi v dobro preurejeno Navje (igrala, lokali ipd.), potem pa ni od vsega skupaj nič. Prostori so prazni, po njihovem mnenju ljudje raje hodijo "po zraku", po prehodih za pešce, kot v podhode. Od kje jim ta veleumna zamisel? Aja, saj je res, tudi sama sem nekajkrat raje šla čez cesto po soncu, kot po tistem zapuščenem, žalostnem podhodu. In spet smo pri vprašanju kura-jajce ... Čas pa gre mimo. Čez pet, deset let bo verjetno prepozno za tisto jokanje: "Zakaj le zakaj ni nobenih potnikov več...?"

Aaaaaargh!

Za danes sem imela čisto druge načrte, mnogo njih in natančno dodelane in seveda so šli v franže že enkrat ponoči, ko se je starejša zbudila z jokom in stokom. Boleč ušesek. Kakopak.

Skoraj štiriurno čakanje v ZD ni dalo bolj oprijemljive diagnoze, čeprav je bil zdravnik obrcan in nadrt (dobesedno - to prepričevanje, da kukanje v uho in grlo ni nič hudega, mi očitno res ne gre ...). Je pa seveda odvzelo mariskateri atom energije in volje za kar koli produktivnega v tem dnevu. Vročine ni, če ne bo kaj hujšega danes ponoči, gre jutri v vrtec. In mamica na prvo službeno mini potovanjce v tujino. In ati v službo, kjer ravno ta teden dihajo na škrge, ker je že ena sodelavka (od treh) na bolniškem dopustu.

Ni kaj... Če če če* ... aaaaaargh!

* menda delujem na slabo vest (again). Ker potovanja pač ne morem v zadnjem hipu odpovedati, se žrem do obisti, kaj bo, če bo ... aaaaargh!

Provence à la carte

1 avto, 2 otroka in 1 (velik) pes.
Torek zvečer - sobota zgodaj zjutraj: 2600 km.

Čisto izvedljivo, še več: prav lepo in navdihujoče. Kmalu gremo po še!