Borovnična dieta

V resnici mi ni hudega, res ne. Imam srečo, da sem na zvezi z eno urno upokojenko, ki je pri borovnicah trikrat prej kot jaz. In že komaj čakam, da jih bom šla enkrat pa res lahko nabirat, sama, z otroki, kakor koli. Ampak letos ne gre. Jih pa z veseljem jemo. Živeli antioksidanti!

Pita s krhkim testom in nadevom iz skute in borovnic - brez jajc

Bananin veganski kruh z borovnicami

 

Najboljši zajtrk

Zajčji vse najboljše

Naši vikendi so še vedno polni praznovanj. Naših, sosedovih, tujih, skratka vsak vikend je nekaj. Pretekli je bil od naše malečke, ki je stara že pet. Pet! 5!! Tamala! 

Po kolobociji s starejšo sem vedela, da nočem še enkrat skozi podobno kalvarijo. Ničesar nisem spraševala, kljub pomanjkanju časa (volje, energije, vstavi poljubno) pa sem vedela, da moram zaradi ljubega miru v hiši (in nenehnega primerjanja) narediti nekaj podobnega kot za starejšo, torej spet tale šmentana tičino masa, ki se v teoriji sliši simplpimpl, potem v praksi pa … Ne vem, se še nisem odločila. Mogoče zato, ker vedno delam v naglici, brez posebnih priprav ali bognedaj testiranja in seveda nikoli ne gre čisto tako super, kot si mislim. Vsakič znova rečem, da bom tole šmentano maso čisto na tanko zvaljala, pa je je vedno preveč. No, enim otrokom je blazno všeč, drugi je pa itak ne maramo, ne debele ne tanke. Ampak letošnji korenčki so šli pa vsem v slast, na koncu jih je bilo še premalo! 

Kakor koli, ja, torto sem pekla sama, tokrat sem se potem vseeno odločila za brezjajčno različico, ampak v celoti čokoladno. Biskvit je sicer dober, a naslednjič bom vsekakor dala manj pecilnega, ker je za moj okus ostalo preveč kislega okusa, ki ga nikjer ne maram, posebej ne na sladicah. Krema je bila ena nutelina in ena bolj švohcena, iz pudinga, smetane in malo masla - ker sem delala v zadnjem hipu (glej zgoraj) in sem potrebovala nekaj (preverjenega iz maminih jeklenih receptov), kar se res strdi, sicer se tale nesrečna tičinka čisto razleze. Skratka, okus čisto zimproviziran, oblika malo bolj premišljena (ok, 2 uri), ampak končni rezultat je bil ok. Naslednji dan še bolj (ni zastonj tisto priporočilo, da se torto dela dan prej…).

Tortica je torej kar uspela, druženje s prijateljicami (prvič) pa tudi, čeprav ja, glasni so tile otroci in dve uri in pol zvišanih decibelov je maksimum od maksimuma, ki ga še prenesem. Ampak vse za otroke, kajne? Vesela je bila, da je končno lahko povabila prijateljice k sebi, predvsem pa, da so se lahko igrale z novo pridobljeno čisto pravo hišico za punčke. Tako večnadstropno! Saj vem, saj vem, tumač. Ampak glede na to, da igrače/darila pri nas dobivajo dvakrat letno, sva jo hotela razveseliti, pa itak se zdaj obe igrata in se bosta morali vsaj še deset let, da se bo nakup izplačal… ;) 

Mala je pa še vedno mala in očitno bo tako tudi ostalo. Navihana, pozorna, družabna, malo preračunljiva, potrpežljiva in hkrati nikoli ne zamudi priložnosti, da ne bi kakšne ušpičila. Še vedno spi s svojim zajčkom. :) Z večjo nenehno tekmujeta in se primerjata, z manjšim pa imata zdaj že malo bolj zavezniški odnos in čisto vesela je, ko se stisne k njej (ne da bi jo pocukal za lase). Luštni so. Luštna je. Raste. Vse najboljše, zajkljica mala!

Popolna poroka

Zdaj že veste, da imam rada ananas. In seveda ga tudi ni čez kokos, njuno popolno poroko v alkoholni obliki pa itak poznamo in - roko na srce - a komu ni všeč? Ok, meni ni najbolj všeč, da je vedno bolj smetanasto, kot bi si želela, ampak okus, vonj … mmm. Res, ni ga čez ananas.

Zadnjič sem si privoščila kupiti enega (in edinega, ki ni bil spodaj plesniv - đizs, kako (dolgo) to skladiščijo?!) in še nekaj dni pustili zoreti, potem pa ravno pravi čas očistila in narezala, da smo imeli krasno popoldansko malico. Eno četrtino sem shranila v posodico, ko nas je že malo začel jezik peči (čeprav ni bil kisel, ampak ko ga poješ toliko …). Naslednji dan sem pozabila nanj, tretji dan pa sem se odločila, da bom raje kaj spekla, nekaj domačega in brezjajčnega, ker itak zadnje čase nič kaj posebnega sladkega ne jemo, kar nam ni podobno in je bila abstinenčna kriza že prevelika. Našla sem nekaj luštnega in malo drugačnega, jajca nadomestila z malo kokosovega olja in eno žlico skute (na škrob takrat še nisem pomislila) in malo sčarala vse skupaj, seveda na hitro, ker ko imaš doma enega rokovnjača, pač na gre drugače.

Rezultat je bil med pečenjem izjemen. Res, če bi lahko, bi vam v mp5 ujela ta vonj, ker česa bolj polnega in vabljivega še nisem vohala. Že zaradi tega je bilo vredno. Težko sem se zadržala, da ne poskusim peciva še toplega, zato sem ga za hlajenje raje postavila kar ven in potem malo pozabila nanj, tako da je bilo res hladno, ko sem naposled le zrezalal. Ker sem malo po občutku delala tale podplat, se je za moj okus preveč drobil, a okus vsega skupaj mi je bil všeč, svež, sladkast in kiselkast, ampak ne preveč. Iskreno povedano, pa so bili najboljši tisti trije koščki, ki sem jih shranila v hladilniku za naslednji dan. To bom sigurno še pekla. Njam!