Kamor je šel bik, mora očitno res tudi štrik

Objavi namenoma nisem želela dat naslova Vročina part III, čeprav bi to lahko čisto upravičeno storila, ampak potem bi bilo že malo preveč in bi si sigurno mislili, da smo pri nas prav hudo imunsko oslabljeni in sploh fuč (kar verjetno ni daleč od resnice). Tokrat sem morala bolesti (kako imenuješ malo dalj trajajočo slabost prehodnega značaja?) hočeš nočeš za nekaj ur podleči in dobesedno leči, ker nič drugega nisem mogla. No, to in pogosto obiskovanje sobe, kamor gre še cesar peš, ali kako že. Nič takega. Pol dneva outa, malo slabe volje, ampak ne preveč, ker itak nisem imela energije in toliko zavesti, da bi se zares sekirala.

Drugi dan, stanje je občutno bolje, medicinsko oglje ftw!, že se zbudim jako zgodaj, si celo umijem lase, tako da res delujem bolje in zdrava, oblečem sebe in hčerki, ko pri pripravljanju torbe pred odhodom od doma ugotovim, da nimam denarnice! Puf! Hitro mi postane jasno, da je ostala v avtu, v eni drugi torbi, kamor sem jo včeraj hitro vrgla, ko sem navkljub še vedno rahli slabosti odhitela po hčerki, ker možu pač ni uspelo prej iz službe in bi potem starejša zamudila plesne vaje (ki so bile na koncu itak čisto brezvezne), tako da sva se tam dobila in se potem še enkrat ločila, ko sem skočila na prvi roditeljski sestanek za najmlajšo (tega pa res ne gre zamuditi, ali kako). V glavnem čisto preveč skakanja za včerajšnji slabotni dan. In mogoče je bila pozabljena denarnica v avtu znamenje, da moram še malo ostati doma in malo bolj preboleti to reč. Tudi prav.

Vročina, part II

Nikoli ni pravi čas, da otrok zboli. Zgodi pa se, seveda, ob najbolj nemogočih dnevih, ko imaš od spredaj in od zadaj že vse splanirano, malodane do minute natančno, da bi le uresničil kup obveznosti. V hipu se vse spremeni, načrti splavajo po potokih solza - otroka, ki vročičen, utrujen in brezvoljen še manj ve, kaj točno bi rad, in mame, ki obupujem, se navznotraj (bolj ali manj) jezim, me skrbi, ampak želim vseeno v trenutku zbrati vso svojo materinsko skrb in ljubezen. Ne vem, če sem topogledno tipična mama. Ker moj prvi odziv, priznam, ni ljubeče stiskanje otroka, ob čemer bi pozabila na ves svet okrog sebe, ampak bolj en tak miks slabe volje in skoraj iritiranosti nad dejstvom, da so šli moji plani po zlu in da tokrat pač res nimam nadzora nad dogajanjem, pa če sem še tak control freak. Ampak že kak trenutek za tem (neverjetno, kako so možgani pri svojem procesiranju hitri) mi je jasno, da vsi tisti moji načrti in predvidene obveznosti (ki jih v mislih že prestavim v rubriko 'nočno delo') niso niti četrt toliko pomembni, kot tista mala buba, ki najde pot do mojega naročja in v bistvu od mene hoče samo to, da sem tu, da je pri meni, da jo držim, malo božam, ne preveč posiljujem s čajem, jo ob pravem trenutku uspem prepričati v žlico analgetika in tolažim, da bo vse vredu, da bo kmalu spet skakala naokrog. Čudežev ne znam delati, pa če si še tako močno želim, da bi v trenutku vedela, kaj je mojemu otroku in kako mu lahko najbolje pomagam. Zato se pač "vdajam v usodo", da so bolezni sestavni del otroštva in starševstva (and its freaking me out!).

Vikend

Pride kakšen vikend, ko smo bolj ali manj doma (se pravi z avtom naredimo manj kot 50 km). Uau. Pomijejo se okna, posesa se po tleh, opere nekaj strojev, temeljiteje kot sicer (sproti) očisti kuhinja, kopalnica. Uau! Še vseeno vmes skočimo po sveže sadje in zelenjavo k starim staršem na Dolenjsko (saj mi smo že na Dolenjskem, slišim M), ampak to ne sodi med daljše poti, tam smo skoraj doma in konec koncev bova tam naslednje leto začela obdelovati vrt! Kakšno veselje, kakšna radost, komaj čakam, da vidim, če mi bo uspelo vzgojiti kaj užitnega za pod zob ;)

Ampak večino vikendov preživimo leteče in na poti. Kot na primer enkrat poleti, ko smo v soboto šli na hrib, v nedeljo pa na morje. Kakšno bogastvo imamo na dosegu roke! Kakšni lepi kraji nas obkrožajo!

No, takrat sva tudi na veliko razmišljala, kje/če/ko bi imela vikend, če bi ga lahko. Na morju prav gotovo, a prave lokacije takrat nisva našla. Nekaj lepih hiš, nekaj lepih parcel, a ni bilo pravih vibracij (česa drugega pa itak, ampak ne bodite malenkostni, vendar!). Ampak ker stanujemo v stanovanju in se to ne bo spremenilo, ker meniva, da je stanovat v hiši drago z investicijskega stališča, predvsem pa vzame veliko časa - najprej z vidika načrtovanja in urejanja (že pri stanovanju sva izgubljala živce, pa sva samo nekaj reči želela po svoje), potem pa seveda glede čiščenja in vzdrževanja, in je na sploh pravi luksuz, si občasno vseeno želiva eno malo pribežališče. Saj pravim, ne hiše, sto kvadratov ali kaj, ampak hm ... nekaj. Po možnosti na morju (vonj po soli, modrina), z malo zemlje okrog (ja, priložnostni vrt, sivka, oljke), s čim manj sosedi v neposredni bližini, ne več kot n kilometrov od doma - za skok čez vikend, itak. Skratka sanjamo. In iščemo naprej ...