Aprilski oblaki

Kombinacija sveže zelene komaj razvitih listov in temno sive, črne grozečih oblakov je navdušujoča. Se ravno prav sklada z mojim trenutnim miselnim tokom. Od krasnih idej, ki mnogo obetajo in razvnemajo domišljijo, do črnih petkovih oblakov, ki udarijo, ko najmanj pričakujem in v hipu spremenijo konstelacijo načrtov in želja. Da se vse prehitro zamajem do temeljev, ni dobro, ampak tako je. To je muhasti april.

Hvalnica ponovnemu snidenju

... s knjigami in branjem in Tistimi avtorji in avtoricami, ki znajo zadeti v srž. Ali pa je enostavno vsa resnica v tem, da nas knjige (stavki) najdejo takrat, ko jih potrebujemo.

Eseju Brine Svit sem dodala še eno vsebino, ki se je vzporedno s prebiranjem njenih strani odvijala v mojih mislih in me popeljala v obdobje izpred skoraj desetih (?!) let, ko sem jo odkrila, še preden je zares zaslovela s Primadono, Con brio in Morenom. Še vedno se spomnim, kakšna svetloba je bila na mizi, za katero sem sedela (študentsko delo, prodaja vstopnic na neki razstavi) in brala njen prvi roman. Še vedno vidim tisto knjigo, malce porumenele strani, saj je bila izdana že leta 1984. Ne vem, kaj se me je tako dotaknilo, skoraj verjetno francoščina in Pariz, skoraj verjetno je bil to zame tudi en tak poseben viharen in čustveno občutljiv čas velikih ljubezni in zaljubljenosti, ko sem bila dovzetna za vse take reči. Vsaj dve pomladi sem zdihovala in potem me je nekega poletja odneslo drugam in tisto poglavje sem zaprla, podobno kot sem zaprla njene romane, ki sem jim dotlej zvesto sledila, in njene zgodbe, ki so se naenkrat pojavljale v vse več medijih. Drugo obdobje, drugi ljudje, druge misli, druge knjige.

Ampak verjetno gotovo so ločitve tudi zato, da pride do snidenja - novega ali ponovnega. Se že veselim trenutka, ko bom v roke vzela njen francoski roman Noč v Rejkjaviku. In še kakšno drugo knjigo. Ker spet berem!

Petkov posladek

Petek po še enem napornem tednu je in zdi se mi, da ni treba drugih besed.

Morda malo muzike.

Imam ga!

Zjutraj sem spila eno kavo z imenom Dante's Inferno - v upanju, da me pozneje v dnevu ne bo doletelo nič hujšega od tega. Očitno je pomagalo!

Telefon sem dobila nazaj! Najbolj grozno se mi zdi to, da sem po krajšem premisleku takoj vedela, kje je ostal, ampak sem vseeno upala, da mi je kje ven padel, ker je tisto prvo tako neumno in kozasto, da raje ne začnem razlagati. Kakor koli jutranje sedenje na stacionarnem telefonu in dejstvo, da sem počakala z blokado, se je obrestovalo in zdaj sem spet oži(v)čena in dosegljiva. Čuden je bil tisti občutek, ko ni bilo mobitela. Pa ne, da sem tako zelo navezana nanj in da stalno visim na njem, ampak čisto tako, da na hitro sporočim, kdaj grem domov, kaj sem uredila, kaj še moram. Da prijateljici, ki odhaja na potovanje, zaželim srečno pot, ker vem, da ima gužvo in je sms najbolj praktična in hitra zadeva v takih trenutkih. Da se pravočasno odzovem na sanjsko ponudbo za delo. Take reči. Pa kaj vem, no, očitno sem vseeno malo odvisna od telefona.

Hvala, vesolje, da si mi dalo telefon z mojo staro številko nazaj!
Skratka, ja, včasih se stvari tudi dobro zasukajo! Samo pustit jim je treba in ohranit zaupanje!

Skupinska druženja niso zame

Ta teden sem pretežno preživela doma z najmlajšo, ki jo je preganjal grd kašelj, in da se ne bi navlekla še česa hujšega, je nisem želela izpostavljati vrtcu in tam gostujoči golazni (virusom, seveda). Pretežno pravim zato, ker sem v četrtek zvečer vseeno zbrala pogum in dobro voljo, se celo malo bolj uredila in prvič v življenju prisostvovala prazničnemu druženju kolektiva. Kdo bi si mislil? A malo žrtvovanja je sem in tja treba in družiti se je dobro, navsezadnje se vsaj s tremi ali štirimi kolegi zelo dobro razumem, dva ali tri globoko spoštujem, do ostalih sem indiferentna, skoraj vse pa sem nezmožna tikati kljub vztrajnemu ponavljanju, da smo pa zdaj kolegi, na istem. Hmnja.

Nisem ljubiteljica druženj z več kot tremi ljudmi, ampak dobro, je kar šlo, mislim, da sem se primerno vedla, jedla z obema rokama, pazila, da nisem komolčila, da sem tudi solato pojedla v enem grižljaju, ne da bi mi visela iz ust, da se nisem pretirano sklanjala nad krožnik, se sratka držala bontona in bila prav prikupna soseda vseh svojih sojedcev, razen tistega na desni, ki se po začetnem pozdravu ni niti enkrat obrnil v mojo smer, da bi se spustila v enega tistih vljudnostnih pogovorov (kar je čisto ok, ker sem še vedno malo "jezna" nanj in na vse njegove akademske dosežke, ki sem jih ob nadzvočni hitrosti podajanja govora morala simultano tolmačiti na enem od svojih zadnjih izpitov). No, hrana je bila presenetljivo zadovoljiva, po treh urah in pol druženja pa sem le zbrala pogum, pozdravila bližnje in daljne sosede, se zahvalila za povabilo in po krajšem pogovoru še z mentorico hitro zapustila lokal. V avtu sem seveda ugotovila, da so se mi na zelo nenevidnem mestu strgale hlačne nogavice, itak, po celotni dolžini noge. J*** ga, sem si mislila, za mano je. Saj ni bilo tako slabo, samo naj hitro pridem domov.

Ponoči se je izkazalo, da le ni vse za mano. Dve uri noči (ločeno) sem poskušala umiriti jokajočo in kašljajočo hčerko, tri ali štiri ure so minile v stalnem obiskovanju stranišča in sprotnem zblodelem ugotavljanju, kaj zavraga bi mi od te "super duper fensi šmensi" hrane lahko tako zelo škodilo, da mi telo ni pustilo, da bi jutro dočakala s kakršnim koli ostankom te večerje v želodcu in črevesju. Obupno. Zaradi hrane se očitno ne splača hoditi na takšna druženja, očitno bom morala najti drug razlog (oz ga bolj podkrepiti in resno verjeti vanj, ja).

Naslednji dan sem po jutranji omotičnosti le uspela preživeti delovno, vmes ugotovila, da nihče drug ne kaže in ne poroča o znakih zastrupitve (vsaj ne s hrano), torej hipoteza o hrani-krivcu ne zdrži? Verjetno res ne, ker je zvečer istega dne podobno kalvarijo z bruharijo doživela starejša hči. Izprazniti prebavni sistem je očitno namen tega virusa (?), potem je vse bolj ali manj dobro, razen vsesplošne utrujenosti in "švohosti". Seveda imam zdaj poleg veliko dela s pranjem kupov rjuh tudi kopico slabe vesti in občutka krivde, da sem jaz tista, ki sem prinesla virus domov. Da se je okužba po vsej verjetnosti prenesla tudi na dragega sostarša, ki je komaj prekinil svojo antibiotično kuro proti angini in že vse dopoldne jamra, da ga zvija v želodcu. Zdaj lahko le upam, da bo najmlajša pripadnica klana ubežala zlobnemu sovražniku prebavnega sistema. Ker bruhati je res najhujša stvar, kar te lahko doleti. Ampak gledat te nebogljene otroke, kako jih to muči in preseneča in straši, je nekaj še veliko strašnejšega.

Če je za to krivo prednovoletno kolektivno druženje, me naslednje leto ne vidijo več. Družabnost gor ali dol.

So roki in so roki in pred roki so (skoraj) vedno težave

Z roki sem neločljivo povezana, ma, odkar pomnim (torej vsaj vse svoje samostojno in poklicno življenje - 10 let recimo). Poleg rokov plačila, ki nas itak vse preganjajo, so me začeli v študentskih letih preganjati roki za oddajo seminarskih nalog, študijskih prevodov - ena od profesoric* nam je za oddajo prevodov med letom postavila do minute natančne roke!, seveda izpitni roki in proti koncu študija tudi tisti zaresni roki za oddajo zaresnih prevodov. Potem so prišli roki za plačilo prispevkov in računov in ker sem seveda resna in vestna in zanesljiva (ali pa je to prišlo po sili razmer*), sem se vseh teh rokov držala kot pijanec plota in še raje uredila vse še malo pred rokom. Pri rokih za prevode mi je potem hitro postalo jasno, da ni dobro preveč hitet, sicer ti hitro na vrat obesijo še kaj ali pa se navadijo, da si "hiter" in ti potem pošiljajo take z nenormalno kratkimi roki prevodov. Ampak na splošno so roki "sveti" in ko se približujejo, se jim mora podrediti pač vse.

No, moralo bi se jim. Ampak seveda vedno ravno takrat pride še kaj zraven, da malo zaplete zadeve in da ja ne bi bil sam postopek preveč miren in nestresen. Ker rok je pač treba čutiti z vso svojo silo in pezo, kako ti pritiska za vrat. Tako nekako kot tiste že hude popadke, ki jih na neredne minute predihavaš na upravni enoti, ko moraš pač nujno overit podpis, da bo neka vloga oddana pred rokom (tistim uradnim za pridobitev subvencije, in tistim osebnim, rokom poroda). Ampak ja, to so ene druge vrste roki, kjer pač človek z vsemi svojimi zmožnostmi nima veliko besede in se pač zadeve odvijajo mimo volje. (Čeprav sem to poskusila izzvati, pa sem na koncu rodila skoraj na hodniku porodnišnice.)

Naj se vrnem na roke za oddajo prevodov. Včeraj sem imela enega takega. Za en večji, (v mojih očeh) pomembnejši prevod z resnega področja, ki ga doslej še nisem delala, tako da sem ob dokumentu dobila še petkrat  toliko spremnih dokumentov z vsemi možnimi navodili, priporočili in smernicami za delo. In kot zakleto: hčerki sta že v ponedeljek zjutraj ostali doma, ker sta tako hudo smrkali in kašljali, da ju nisem mogla peljati v vrtec. Prevod sem imela sicer že večinoma narejen, a jasno mi je bilo, da bodo zadnje faze preverjanja, usklajevanja terminologije in popravkov potekale v bolj hektični dnevni fazi, ko morda po nekem srečnem naključju obe spita vsaj eno uro - skupaj, ali pa v mirni, a zaspani nočni fazi.

V ponedeljek ponoči sem bila navdušena, ostala mi je res samo še tista sklepna faza zadnjih kozmetičnih popravkov, največ kakšna ura ali dve dela. V idealnih razmerah seveda. V realnosti pa se ravno takrat sesuje računalnik. Večkrat zapored. Potem ga ni mogoče pripraviti do resnejšega sodelovanja z več kot enim odprtim programom. Na srečo ima mož še prenosnik. Med animiranjem hčerk opravim še selitev narodov (delovnih dokumentov, referenčnih dokumentov, programov), zaženem delovni proces, vse dela. Otroke nahranim in spravim spat, uspešno. Se poskušam lotiti dela, neuspešno. Program, ki je še pred nekaj urami delal, mi zdaj javlja neko napako na strežniku in ne morem se povezati v oddaljeno bazo prevodov.

Mučila sem se jaz, mučil se je tehnik na daljavo, rešitve ni bilo. Pustim vse skupaj, tako ali tako sta se hčerki zbudili, treba je skuhati kosilo in se posvetiti njima. Zvečer spet poskusim - dela. Dokončam, kar je treba in v poznih večernih urah oddam prevod. Uspelo je, seveda, ampak prepričana sem, da imam zaradi vsega sekiranja nekaj let življenja manj pred sabo (in precej manj las na glavi).

Razmišljam, da sem gotovo kriva jaz. Da okrog teh rokov delam tako famo, da se potem zares vse skupaj zaplete. Ampak zdaj moram nehati razmišljati o tem. Ker imam seveda pred seboj že nov rok in zdaj moram resno ugotoviti, kaj je narobe z računalnikom/programi. Wish me luck!

Kamor je šel bik, mora očitno res tudi štrik

Objavi namenoma nisem želela dat naslova Vročina part III, čeprav bi to lahko čisto upravičeno storila, ampak potem bi bilo že malo preveč in bi si sigurno mislili, da smo pri nas prav hudo imunsko oslabljeni in sploh fuč (kar verjetno ni daleč od resnice). Tokrat sem morala bolesti (kako imenuješ malo dalj trajajočo slabost prehodnega značaja?) hočeš nočeš za nekaj ur podleči in dobesedno leči, ker nič drugega nisem mogla. No, to in pogosto obiskovanje sobe, kamor gre še cesar peš, ali kako že. Nič takega. Pol dneva outa, malo slabe volje, ampak ne preveč, ker itak nisem imela energije in toliko zavesti, da bi se zares sekirala.

Drugi dan, stanje je občutno bolje, medicinsko oglje ftw!, že se zbudim jako zgodaj, si celo umijem lase, tako da res delujem bolje in zdrava, oblečem sebe in hčerki, ko pri pripravljanju torbe pred odhodom od doma ugotovim, da nimam denarnice! Puf! Hitro mi postane jasno, da je ostala v avtu, v eni drugi torbi, kamor sem jo včeraj hitro vrgla, ko sem navkljub še vedno rahli slabosti odhitela po hčerki, ker možu pač ni uspelo prej iz službe in bi potem starejša zamudila plesne vaje (ki so bile na koncu itak čisto brezvezne), tako da sva se tam dobila in se potem še enkrat ločila, ko sem skočila na prvi roditeljski sestanek za najmlajšo (tega pa res ne gre zamuditi, ali kako). V glavnem čisto preveč skakanja za včerajšnji slabotni dan. In mogoče je bila pozabljena denarnica v avtu znamenje, da moram še malo ostati doma in malo bolj preboleti to reč. Tudi prav.