Dobra kava

Glede na to, kakšen kavomanijak sem, še malo pišem o tej opojni in (če imam srečo) poživljajoči substanci, a ne? Naj hitro malo popravim.

Dejstvo 1: Kava je moja prva in najstarejša ljubezen. Pri 11-ih ali 12-ih letih je bilo v šalci več mleka, njegova količina pa se z leti in izkušnjami seveda manjša. V študentskih časih je bilo polnjenje kafetjere prvo jutranje opravilo - res! No, v resnici sem se v najboljših časih izmenjevala s cimro, enkrat ena drugič druga, seveda pogosto tudi kar dve kafetjeri hkrati, normalno.

Opažanje 1: V blaženem stanju me je telo poskušalo prepričati, da lahko pijem še kaj drugega in ne ravno kave, a si vsaj ene kave (z malo mleka) na dan nisem pustila vzeti.

Dejstvo 2: V kafetjero ni dobro dajati prefino mlete kave, ker se potem vse zabije. Preverjeno. No, zdaj imamo novo kafetjero in kava spet pride gor vsa in je božanska. Aja, pa po novem imamo tudi mlinček in sveže mleta kava je res neprimerno boljša osnova za dobro kavo. Edini problem je, da bo menda kave Dante's Inferno kmalu zmanjkalo. Na srečo je domači kavomanijak št. 2 že ugledall novega dobavitelja, še cenejšega (pa še nekaj v smislu free trade in to).

Opažanje 2: Že nekaj mesecev se v domačem logu veliko bere, posluša, gleda in govori o kavi in načinih priprave in najboljši možni kavi, ki jo želimo sproducirati doma. Glede na dejstvo 2 sem jaz že zelo srečna in vesela in si kaj več niti ne želim. Res. Še najmanj si želim kakšnega večjega (gradbinskega?) posega v kuhinji in preurejanja vodovodne napeljave. Tudi če bi s tem naredili primerno dobrodošlico tej lepotički

Sicer ne razumem nemško, ampak z njim se strinjam!

Čeprav moram priznati, da me pogled na to barvo in zamišljanje teh vonjav skoraj malo vzburja (ni zastonj espresso-porn...)

Pomladna jesen

Jesen je eden od tistih čudnih letnih časov, ko ne veš, ali bi se oblekel malo bolj ali malo manj, ko toplo sonce greje samo, če se mu nastavljaš za oknom. Ker sem levinja, verjetno ni treba posebej poudarjati, da moja notranja letnočasovna komponenta ni najbolje sinhronizirana s tem prehodnim časom. Ampak nič nimam proti jeseni, posebej ko je tako sončna (in mrzla) kot na to ponedeljekovo opoldne. Manj me navdušujejo druge znanilke jeseni, od kostanja, lupljenja agrumov (ja, jebi ga, tudi jaz sem ena od tistih, ki si ne maramo umazati rok), do kakija in kondenza na oknih v zgodnjih jutranjih urah, da niti ne omenjam viroz in podobne nesnage, ki ji očitno tudi letos ne bomo mogli ubežati na vsaj vsaka dva tedna.

Ampak ko imam veliko dela in veliko gradiva za poganjanje sivih celic v tek, je vse skupaj bolj znosno, na trenutke celo prijetno in vznemirljivo, tudi če še nimam tiste prave prehodne jakne. Letošnja jesen se mi zdi še posebej "revolucionarna". Osebno sem na krasnem mejniku, zadovoljna in radovedna se veselim vsega, kar še pride. Družbeno gledano pa se tudi premika, končno in čeravno me in persona ni bilo zraven, sem za. Sem za to, da se nehamo sprenevedati in ukalupljati pojme, ki jih je napredek časa in družbe že zdavnaj povozil. Dajmo si priložnost in presenečeni bomo. Ker ja, vsak posameznik je res samo eden, ampak dovolj, da se premakne en kolešček in za njim še en in še en in ni vrag, da se enkrat (upam, da kmalu) stvari ne zavrtijo v malo boljšo smer. Ne samo za tiste privilegirane, ki jim je itak vseeno, ker se vrtijo v svojih svetovih, ampak za vse nas, ki smo vpeti to kolesje vsakdanjih skrbi, kaj bomo dali v lonec in kako bomo preživeli tudi po 18. in 28. v mesecu, ko so plačane še zadnje položnice za tiste najbolj nujne reči. Ne more, ne sme nam biti vseeno, kako se "dela politika". Ne smemo si dovoliti vdanosti v usodo in "to-se-mene-ne-tiče"/"jaz-tega-ne-morem spremeniti" brezbrižnosti, ko se našim otrokom in vnukom krade prihodnost zaradi političnega miru in nabiranja nekih točk (da ne govorim o komoditetah na lasten račun).


Že zdavnaj bi morali na ulice. Nismo ovce, lepe besede in prazne obljube že dolgo ne vžgejo, ljudje vidimo, čutimo in mislimo s svojo glavo. Ja, najprej zase in svojo družino, seveda, ker drugače ne preživimo, ampak skrbi nas tudi za skupnost, družbo. Tistim na vrhu, mora biti jasno, da veliki brat gleda tudi v drugo smer, da tudi njihova dejanja ne bodo šla mimo neopažena, da znamo stvari, besede in dejanja vrednotiti. Kam gremo in kam nas bo popeljala ta pomladna jesen, bomo videli. Če ne drugega, upam, da si ne bomo več dovolili spanja in zatiskanja oči pred očitnim. Spremembe so res nujne.

In dolgoročno naj bi tudi vsakodnevna doza grenkokisle bombe vitaminov z medom učinkovala. Mora!

Teče

Zunaj in noter. Ne vem, v čem je točno problem, verjetno ne samo vreme, ampak dobro je vsaj to, da sva se uskladila. Da sva se ulila približno hkrati, pritisk je popustil in je steklo. Po oknih, balkonu in licih. Zdaj teče. Teče naprej. Elektrika je prišla in ostala za več kot enakrat pet minut in drugič tri minute. V enem kosu sem uspela speči kruh. Prebrala vse nujno današnje čtivo. Se priklopila na internet. Jobs vse povsod. Ko bi vsaj, si mislim. No, seveda, žalujem tudi jaz malo, konec koncev sem vsaj v dar dobila eno izadevo (še enkrat hvala bratec, vožnja z vlakom je v gruči srednješolcev zdaj že kar znosna).  Lahko rečem, da je bil zanimiv, kaj več ne morem povedati, kar ga nisem pretirano spremljala. Me pa preganja njegov "You've got to find what you love". Tako dobro sovpada z mojo minikrizo začetka jeseni. Morda je problem, ker je na pladnju preveč dobrih stvari, po katerih sem vedno hrepenela. Prepričujem se, da mi ni treba izbirati, da lahko vzamem, kar želim, da "lahko izberem več možnosti", kot je pisalo včeraj v vprašalniku, ki so mi ga poslali kot nekdanji erazmovki, o tem zakaj bi odšla v tujino delat (jaz pa se sprašujem, zakaj še nisem šla). Ampak v bistvu vem, da ne morem imeti vsega. Da se s tem, ko se v nekem trenutku odločim za nekaj, druge možnosti avtomatično potisnejo malo v ozadje. Ne pravim čisto stran, ampak samo malo bolj stran, da jih potem spet lahko enkrat postavim v ospredje. Decisions, decisions. Sem lahko pol dneva to, četrt dneva nekaj drugega in četrt nekaj tretjega? Koliko vlog natančno moram "igrati"? Koga vse moram res zadovoljiti? Res, najhujša bitka je tista s samim sabo. Naj teče, naj teče.

Vikend

Pride kakšen vikend, ko smo bolj ali manj doma (se pravi z avtom naredimo manj kot 50 km). Uau. Pomijejo se okna, posesa se po tleh, opere nekaj strojev, temeljiteje kot sicer (sproti) očisti kuhinja, kopalnica. Uau! Še vseeno vmes skočimo po sveže sadje in zelenjavo k starim staršem na Dolenjsko (saj mi smo že na Dolenjskem, slišim M), ampak to ne sodi med daljše poti, tam smo skoraj doma in konec koncev bova tam naslednje leto začela obdelovati vrt! Kakšno veselje, kakšna radost, komaj čakam, da vidim, če mi bo uspelo vzgojiti kaj užitnega za pod zob ;)

Ampak večino vikendov preživimo leteče in na poti. Kot na primer enkrat poleti, ko smo v soboto šli na hrib, v nedeljo pa na morje. Kakšno bogastvo imamo na dosegu roke! Kakšni lepi kraji nas obkrožajo!

No, takrat sva tudi na veliko razmišljala, kje/če/ko bi imela vikend, če bi ga lahko. Na morju prav gotovo, a prave lokacije takrat nisva našla. Nekaj lepih hiš, nekaj lepih parcel, a ni bilo pravih vibracij (česa drugega pa itak, ampak ne bodite malenkostni, vendar!). Ampak ker stanujemo v stanovanju in se to ne bo spremenilo, ker meniva, da je stanovat v hiši drago z investicijskega stališča, predvsem pa vzame veliko časa - najprej z vidika načrtovanja in urejanja (že pri stanovanju sva izgubljala živce, pa sva samo nekaj reči želela po svoje), potem pa seveda glede čiščenja in vzdrževanja, in je na sploh pravi luksuz, si občasno vseeno želiva eno malo pribežališče. Saj pravim, ne hiše, sto kvadratov ali kaj, ampak hm ... nekaj. Po možnosti na morju (vonj po soli, modrina), z malo zemlje okrog (ja, priložnostni vrt, sivka, oljke), s čim manj sosedi v neposredni bližini, ne več kot n kilometrov od doma - za skok čez vikend, itak. Skratka sanjamo. In iščemo naprej ...