Sonce in luna in drakonidi

Vse je vredu. Posijalo je sonce. Skuhala sem prvih deset filanih paprik - no, pripravila sva jih skupaj, delitev dela, nič butanja, zavijanja z očmi (upam), čeprav On pravi, da vedno kuha sam, tudi ko kuhava skupaj. Whatever (beri: naivka).

Vrhunec drakonidov bo danes ob 10h zvečer. Žal bo polna luna in bo precej svetlo (če bo jasno), ampak menda bodo delci kometov nocoj najlepše vidni. Komaj čakam! Gremo gledat v nebo!

Teče

Zunaj in noter. Ne vem, v čem je točno problem, verjetno ne samo vreme, ampak dobro je vsaj to, da sva se uskladila. Da sva se ulila približno hkrati, pritisk je popustil in je steklo. Po oknih, balkonu in licih. Zdaj teče. Teče naprej. Elektrika je prišla in ostala za več kot enakrat pet minut in drugič tri minute. V enem kosu sem uspela speči kruh. Prebrala vse nujno današnje čtivo. Se priklopila na internet. Jobs vse povsod. Ko bi vsaj, si mislim. No, seveda, žalujem tudi jaz malo, konec koncev sem vsaj v dar dobila eno izadevo (še enkrat hvala bratec, vožnja z vlakom je v gruči srednješolcev zdaj že kar znosna).  Lahko rečem, da je bil zanimiv, kaj več ne morem povedati, kar ga nisem pretirano spremljala. Me pa preganja njegov "You've got to find what you love". Tako dobro sovpada z mojo minikrizo začetka jeseni. Morda je problem, ker je na pladnju preveč dobrih stvari, po katerih sem vedno hrepenela. Prepričujem se, da mi ni treba izbirati, da lahko vzamem, kar želim, da "lahko izberem več možnosti", kot je pisalo včeraj v vprašalniku, ki so mi ga poslali kot nekdanji erazmovki, o tem zakaj bi odšla v tujino delat (jaz pa se sprašujem, zakaj še nisem šla). Ampak v bistvu vem, da ne morem imeti vsega. Da se s tem, ko se v nekem trenutku odločim za nekaj, druge možnosti avtomatično potisnejo malo v ozadje. Ne pravim čisto stran, ampak samo malo bolj stran, da jih potem spet lahko enkrat postavim v ospredje. Decisions, decisions. Sem lahko pol dneva to, četrt dneva nekaj drugega in četrt nekaj tretjega? Koliko vlog natančno moram "igrati"? Koga vse moram res zadovoljiti? Res, najhujša bitka je tista s samim sabo. Naj teče, naj teče.

Kamor je šel bik, mora očitno res tudi štrik

Objavi namenoma nisem želela dat naslova Vročina part III, čeprav bi to lahko čisto upravičeno storila, ampak potem bi bilo že malo preveč in bi si sigurno mislili, da smo pri nas prav hudo imunsko oslabljeni in sploh fuč (kar verjetno ni daleč od resnice). Tokrat sem morala bolesti (kako imenuješ malo dalj trajajočo slabost prehodnega značaja?) hočeš nočeš za nekaj ur podleči in dobesedno leči, ker nič drugega nisem mogla. No, to in pogosto obiskovanje sobe, kamor gre še cesar peš, ali kako že. Nič takega. Pol dneva outa, malo slabe volje, ampak ne preveč, ker itak nisem imela energije in toliko zavesti, da bi se zares sekirala.

Drugi dan, stanje je občutno bolje, medicinsko oglje ftw!, že se zbudim jako zgodaj, si celo umijem lase, tako da res delujem bolje in zdrava, oblečem sebe in hčerki, ko pri pripravljanju torbe pred odhodom od doma ugotovim, da nimam denarnice! Puf! Hitro mi postane jasno, da je ostala v avtu, v eni drugi torbi, kamor sem jo včeraj hitro vrgla, ko sem navkljub še vedno rahli slabosti odhitela po hčerki, ker možu pač ni uspelo prej iz službe in bi potem starejša zamudila plesne vaje (ki so bile na koncu itak čisto brezvezne), tako da sva se tam dobila in se potem še enkrat ločila, ko sem skočila na prvi roditeljski sestanek za najmlajšo (tega pa res ne gre zamuditi, ali kako). V glavnem čisto preveč skakanja za včerajšnji slabotni dan. In mogoče je bila pozabljena denarnica v avtu znamenje, da moram še malo ostati doma in malo bolj preboleti to reč. Tudi prav.