Popolno

Včasih je vikend, ko brez pretiranega usklajevanja in načrtovanja operem in posušim vse žehte že do nedelje zjutraj (ob pomoči malo sonca in malo sušilca, hvala!). Ko me v nedeljsko jutro zbudi krasen in nepričakovan mejl drage prijateljice. Ko brez slabe vesti uživam z družino in dragim, čeprav mi nad glavo visi kup ostrih bodal (menda). Ko v kratkem času od 10h do 13h, odkljukamo začetek sladice, enourni sprehod v soncu, čiščenje stanovanja (no, malo odpraševanja in sesanje), pripravo kosila in konzumacijo. Ko sprejmeš obiske brez pretirane panike in skrbi, čeprav sladica še ni pečena in ohlajena, se pa kava ohladi, preden jo postrežeš na mizo. Ko mi ob misli na likanje ni slabo in ga ne preložim na takrat, ko bo večji kup, ampak skoraj z veseljem pograbim desko in vklopim likalnik (omg, postajam podobna svoji mami!). Ko mi kavoljubki zvečer naravnost zadiši zeleni čaj. V tisti moji posebni skodelici, seveda, ki je nekje zadaj na najvišji polici, hvala ker se ti ljubi stegniti do nje. Ko me misel na prihajajoči teden (poln ostrih bodal-nalog), niti ne plaši, ampak navdaja z enim takim tihim pričakovanjem - kako mi bo šlo? Ja, vse je v perspektivi in ravno prav pisanih nalomljenih stekelcih.

Lep vikend je za mano, upam, da ste ga tudi vi preživeli čim več na soncu in čim več z ljudmi, ki jih imate radi!

Sem krasne modre barve, ki pa je ob tej sicer lepi (ja, nova je!), a presvetli luči, fotoaparat ne uspe ujet...

Mini puhasta sreča

Priznam. Zatajila sem cimet in razvila novo pekarsko obsesijo. Še eno tako vezano na zimski čas, praznike, spomine na otroštvo, ko smo pri sorodnikih jedli ali dobili v dar kakšen dober italijanski - panettone! Odkar imamo otroke, nam doma tudi nikoli ne zmanjka suhega sadja, sploh rozine in brusnice so must in tako je logično, da sem ta recept v kratkem času "preizkušala" kar dvakrat, enkrat še lani (kot rezervno silvestrsko sladico) in drugič čez par dni, ker sem preprosto morala preveriti, če je to res tako dobro (in če gosti niso samo preveč prijazni do pekarice...).

Začne se s kvašeno brozgico (150 ml tople vode, cca 100 g moke in cca 12 g suhega kvasa), ki mora eno uro počivati in rasti.

Potem posebej penasto zmešamo 75 g sladkorja in 45 g moke, dodamo eno celo jajce, 60 ml sveže iztisnjenega pomarančnega soka in naribano (po možnosti eko seveda) pomarančno lupino (po okusu, želji).

Ko je masa lepo gladka, postopoma dodajamo moko (cca 200 g).

Ko se masa že lepo sprime jo prevrnemo na pomokano delovno površino in še ročno zgnetemo, pri čemer postopoma dodajamo moko (skupaj od 50 do 80 g oz. toliko, da se ne lepi na prste). Na koncu vmesimo še suhe brusnice (cca 120 g ali še več, če imate te zadevščine zelo radi). Potem testo spet prestavimo v posodo, dobro pokrijemo in pustimo vzhajati še eno uro, da naraste na dvojno količino. (In pri tem ne odpiramo nobenih vrat, hodimo po prstih in ja, raje sploh ne govorimo ... saj veste, vraže in to.)

 

 

Potem oblikujemo kepice in jih postavljamo v modelčke, lahko kar model za mufine, vsako luknjo pa obdamo s peki papirjem, da se panetončki lepo dvignejo. Na koncu jih posujemo z mandljevimi lističi. In spet pustimo počivati kakšno urco (oz. kolikor zdržimo ...).

Končno! Ko spet zrastejo, jih  vtaknemo v pečico, nastavimo na 190 stopinj in pečemo kakšnih 20-25 minut.

In potem počakate ravno toliko, da jih lahko vzamete ven iz pekača in ... 

uživate! :) Dober tek!

* Predstavljene količine so polovična porcija glede na originalni recept in iz njih nastane 12 malih panetončkov (velikost muffina).
** Jaz sem uporabila eno lepo domačo moko, ki ni čisto bela bela, originalen recept je seveda z belo moko, ampak mislim, da lahko tudi kombinirate, kakšna mešanica s pirino moko bi bila lahko krasna. 

Uh oh

Večer, mlajša je že jadrala proti deželi sanj, ko je starejšo ujel eden tistih prebliskov.

"Mami, mami, pošluši! A veš, midva z Rovlotom, ko bova zrasla in bova velika, veš, bova imela dojenčka, dva dojenčka, jaz enega in on enega. Mami in ati. In bova imela blok, veš, tukaj v L, tam gor (Rovlo stanuje v bližnjem bloku nekje v najvišjem nadstropju, se mi zdi) in bomo šli z dojenčki na sprehod in v Špar in v trgovino, z vozičkom, in se bomo igrali. Ja, je Rovlo tudi reku."

Tako tudi pri nas podobno kot pri PF (in verjamem, še marsikje drugje) pogosto ostajamo brez besed.

Ps: In seveda je prav Rovlo tisti, ki jo pride vedno pospremit in pozdravit, ko gre domov. No, danes jo je nekaj mimogrede udaril, kriza očitno, ampak do večera je verjetno vse že pozabila ...