Večer, mlajša je že jadrala proti deželi sanj, ko je starejšo ujel eden tistih prebliskov.
"Mami, mami, pošluši! A veš, midva z Rovlotom, ko bova zrasla in bova velika, veš, bova imela dojenčka, dva dojenčka, jaz enega in on enega. Mami in ati. In bova imela blok, veš, tukaj v L, tam gor (Rovlo stanuje v bližnjem bloku nekje v najvišjem nadstropju, se mi zdi) in bomo šli z dojenčki na sprehod in v Špar in v trgovino, z vozičkom, in se bomo igrali. Ja, je Rovlo tudi reku."
Tako tudi pri nas podobno kot pri PF (in verjamem, še marsikje drugje) pogosto ostajamo brez besed.
Ps: In seveda je prav Rovlo tisti, ki jo pride vedno pospremit in pozdravit, ko gre domov. No, danes jo je nekaj mimogrede udaril, kriza očitno, ampak do večera je verjetno vse že pozabila ...
Hvala za opomin, brž grem zapisati potomkino tazadnjo. ;)
OdgovoriIzbriši