Jezik je igra

Naša skoraj štiriletnica je s svojo jezičnostjo lani povsem očarala psihologinjo na sistematskem pregledu, mene pa letos vseeno malo skrbi njeno nosljanje in vztrajanje na malce bolj otroškem izgovoru, predvsem pri šumnikih in sičnikih. Ampak ne delam velike panike iz tega, bomo sproti videli, kako se bodo zadeve razvijale. Je pa prav zanimiva in zabavna, kako rada se igra z jezikom, išče štose in po svoje uporablja in širi besedišče z vsem mogočim, da ne rečem jezikovno možnim.

Odkar imamo doma (ja, v stanovanju) tako širok nabor koles in se ati tako pogosto spravi v svojo kolesarsko opravo, so vsa kolesa in kolesarji zdaj strašno in in jih opazi čisto povsod. Tako kot je včasih vriskala za vsako letalo (no, to še vedno). Zadnjič se tako peljemo domov in na cesti dohitimo dva kolesarja.
"Glej, mami, dvokolesnika." 
"Ja, dva kolesarja."
"Ne, en majhen kolesarnik in ena mama kolesarnica."

Op.a.: mama seveda nima kolesa, ima samo ključe od kolesarnice ...

Variatio delectat (tekaški dnevnik I-3, II-1)

Se mi zdi, da sem človek navad in tradicij, ne maram preveč sprememb. Ampak za zadnja dva teka sem izbrala malo drugačno pot. Pa tudi to paše, predvsem kolena so bila nad neasfaltno podlago navdušena. V četrtek sem izkoristila gradbišče za novo cesto v bližini, z utrjenim makadamom, ko sem se priključila na glavno cesto pa sem kmalu spet skrenila, na eno dolgo polje in potko, ki vodi vzdolž potoka. Božansko, vam povem! 

Danes pa sem želela naše bivanje pri tašči izkoristiti za obisk stadiona. Nikoli nisem posebej marala teh tekov v krogu, še več, vedno sem zavijala z očmi, ko je profesorica telovadbe zaukazala toliko in toliko krogov. In potem z nejevoljo tekla še bolj zanič kot sicer (kar tudi nikoli ni bilo bogvekaj, hitrejša sem bila samo od tistih, ki so se zaradi menstre izgovorile za opravičilo od teka ali kaj podobnega). Ampak slabe spomine se briše z dobrimi, mar ne? Mož mi je že navdušeno pripovedoval o novem tartanu in morala sem ga sprobati (pa tudi bližje in hitreje je bilo, kot če bi iskala kako drugo progo). Zabavno se mi je zdeli, ko so me na progo spustili še med nogometno tekmo (3. lige, seveda), češ da "bodo mogoče potem vsaj malo hitreje tekli". Ko so videli moj počasni tempo, so se sigurno kmalu ugriznili v jezik. No, ampak odtekla sem, vseh 11 ponovitev sklopa 2 min teka&2 min hoje. Prve štiri, pet ponovitev se mi je vleklo, malo sem trpela, potem se mi je pa kar odprlo in mi je bilo naenkrat lažje. V glavi. Ne vem, čudno je to. In čudovito. Pa še kolena so se mi lepo zahvalila. Skratka, ugotavljam, da so variacije čisto ok, važno, da tema ostaja ista, to je redno gibanje na svežem zraku.

Maksi gurmani

Seveda, tudi midva si privoščiva gostijo. Redko sama, si pa jo, brezkompromisno. Zadnjič bi morala na kosilcu ostati še moja prijateljica, pa sem se med obiskom preveč sprostila in pozabila na čas in občutek za gostoljubnost. Grozno!

No, z zamudo sem torej očistila ribice, potem pa vsa lačna in utrujena od nekaj izbruhov hčerk čakala na zeleno luč, da jih vržem v pečico, ko pride dragi domov. Pa se ni oglasil in mi je še tisto malo energije pošlo. No, spekle so se, precej minut in en moj jokav izbruh pozneje, solato sem izpustila (sem povedala, da sem bila zmahana?), kozarca vina pa ne. Pa gostija ni dolgo trajala, hčerki nista hoteli jesti ("sva jedli že v vrtcu!") in sta namesto tega obuti in oblečeni nestrpno čakali, da bi šli ven na sonce. No, uspelo je, vse, tudi jaz sem se najedla in prišla spet malo k sebi. Po taki hrani pač ne moreš ostati namrgoden in slabovoljen! :-)