Zimsko sonce

Ne, nisem se še lotila predprazničnega čiščenja, čeprav mi zdaj sonce vsak dan kaže, kje bi lahko začela, odvisno pač od ure in kota, pod katerim posije v kuhinjo/dnevno sobo. Če se že lotim rednega odpackovanja, sem čez par ur itak že slabe volje, ker bi lahko začela znova. Zgodba s čiščenjem in veliko družino (z mačkom!) pač nima nobenega pametnega konca; no, ima, ko se predaš in ponižno sprejmeš misel, da ti popolnoma spucano stanovanje pač ni usojeno, j*** ga.

Ima pa to sonce še druge atribute. Da nas zvabi ven, tudi če piha in se temperature gibljejo okrog ali komaj kaj nad ničlo. Da smo že zakorakali v veseli december in zimo, pa niti ne vemo, kdaj. Da nas letos še ni obiskala Teta Depra, čeprav je danes dan dolg le kakih pičlih osem ur, kar za nas sončna bitja niti približno ni dovolj.

Samo ne me hodit spraševat, kaj počnem cele dneve, poleg vozičkanja v mrazu, dojenja in previjanja. Ker ne vem, res ne vem. Mogoče preveč strmim v sonce in njegovo poigravanje z balkonskimi žaluzijami ...