Ne, dela ni nič manj, ne vem, kaj je to letos. Ampak ta maj pa vseeno prekaša vse doslej viđeno in doživeto, na vseh področjih. Ne verjamem v naključja, zato iščem odgovore, premišljujem o spremembah, ki so verjetno potrebne, če se mi dogajajo take bedarije. Soul searching? Naa, sem pa že vseeno prestara za to. Druga (edina) opcija se mi zdita red in disciplina. I'm boring that way. Itak je znanstveno dokazano (no, gotovo je), da preveč razmišljanja škodi in dela gube. V resnici tudi ni nobene pametne razlage, zakaj se mi je zdaj tudi sposojeni avtomobil pokvaril (meni, sredi poti, ko sem bila dogovorjena, da poberem sošolki, da gremo skupaj na famozno obletnico). Od smeha do joka in nekontroliranega besa, ki se mi kopiči v glavi, drugam ne pridem nikamor. Da ne govorim o tem, da težko kar koli ubesedim, razen tega da mi je skrajno bedno. Da težko prenašam vas ta cirkus, ki spremlja urejanje zadev z zavarovalnico (pa večino tega opravlja mož) in popravil, še posebej tistih, da se v red spravijo stvari, ki bi tako ali tako morale delovati.
Očitno je bilo doslej življenje z mano zelo prizanesljivo, da sem taka mimozica za tako običajne, vsakdanje zaplete. Kar je po svoje tudi velik plus.
Razen seveda ... če je letošnje leto na splošno čist mim?
OdgovoriIzbriši(IMHO)
Seveda, tudi to je čisto možno. Pravzaprav bi bilo prav odrešilno, da prihaja vse to nekje od zunaj, neodvisno od mene in tega kaj in kako počnem. Ampak ni nič tolažeče, ker je tega leta še več kot pol pred nami ... :(
OdgovoriIzbrišiNisem v položaju, da bi te vsaj poskusila tolažiti :-) Letošnje leto je čist mim tudi zame, na splošno se mi zdi povsem butasto in nepredvidljivo nevarno, pa še veliko ga je pred nami, ja ...
OdgovoriIzbrišiPrvo četrtletje sem prebila tako, da sem se sama sebi zdela grozljivo neumna, potem pa se je vame naselil občutek, da nisem jaz tista, v glavnem, s katero nekaj tako zelo ne štima. Pri teh zadevah bolj zaupam občutku kot pameti, kljub temu, da seveda znam biti povsem neumna - ne znam si namreč predstavljati, da bi kar naenkrat pomenila verodostojen vir kot povzročiteljica kupa dreka - za kaj takega nisem dovolj pomembna...
Ti dam čisto prav!
OdgovoriIzbrišiPri meni je edino to problem, da vedno vedno vedno projeciram reči nase in iščem pri sebi krivdo (ker pač vedno lahko nekaj najdem, ker sem sam sebi najstrožji sodnik brez vsakega popuščanja in milosti), ne glede na to, za kaj gre in tudi če objektivno vzroki ležijo drugje ali pa so vsaj mnogoteri. Racionalno vem, da to ni dobro, ampak nekako je vžgano v moje možgane, da sem "master of my universe", in če se to začne podirat, potem sem za sranje sama kriva. Ne vem, to me vsaj malo pomirja, ker jaz se pa lahko še izboljšam, popravim, ne? :)
Odvisno od količine slabega :-) Do določene mere rabimo občutek, da smo odgovorni sami, od določene mere grdega naprej pa moramo breme predati univerzumu, ker bi bilo preveč. Meni se z leti čedalje manj da ...
OdgovoriIzbrišiRazumljivo! (jaz sem še premlada, saj pravim!)
OdgovoriIzbrišiUpam in ti želim, da se zadeve v drugi polovici leta zasuknejo v tisto pravo, pozitivno smer! :)
Hvala, želim ti povsem isto.
OdgovoriIzbrišiKo praviš, da si še premlada: enkrat sem ti že napisala, da je takšno akutno zavedanje in odzivanje "pri tvojih letih" precej koristno, ker se človek pri tem veliko nauči (v širino in globino) in se lahko pozneje na podlagi naučenega bolj točno odziva, zato ima več časa za več miru ...
Aja, tako mamasto :-) zvenim, ker imam neskončno malo časa: nazadnje sem vendarle jamrala, da imam premalo dela in kako da bom spravila noter vsaj nekaj denarja in to ... no, pa se je našlo delo. Več, kot ga zmorem. Zdajle jamrati bi res bilo nespodobno :-))
OdgovoriIzbrišiAmpak tisto o učnih letih in poznejši pomirjeni modrosti drži, obljubim, samo pravi čas moraš izstopiti ... :-)
Hvala, zveni pomirjujoče :)
OdgovoriIzbrišiČestitke za delo, naj ti dobro in hitro gre.