Tudi to se je moralo zgoditi, saj so menda tekaški načrti samo to, načrti, ki se jih držiš, če gre, ali jih pa prilagodiš, če ne gre. No, dvanajsti teden se je že začel čudno, s S. sva prvi trening (50 min) opravili že zelo pozno in vsaj jaz sem bila že naveličana in utrujena od celega dneva, tako da sem pretežni del poti bentila, malo na glas, še bolj pa potiho. Ampak 50 minut je že kar dolga tura in, ko sva se počasi približevali domu, sem ugotovila, da sem nekje po poti izgubila slabo voljo in zlovoljnost, utrujenost od preveč vsega je zamenjala samo še fizična utrujenost, misli pa so bili spet sveže in pomirjene s svetom. Hecno.
Drugi trening (10+1x3) sem na hitro stisnila v eno četrtkovo jutro, ko je mož delal popoldne in drugače ne bi mogla iti. Čeprav je bila ura šele 8.30, je sonce že lepo pripekalo in tako malo otežilo zadeve, ampak seveda je tak lažji trening zdaj že mala malica (nikoli si nisem mislila, da bom kdaj to rekla za tek!). Pa res je dober občutek, ko že zjutraj odtečem svoje, pa je potem še ves dan pred mano. Si pa še nisem čisto na jasnem, ali mi je bolj všeč teči v družbi ali sami. Včasih sem res neprebavljiva in takrat, si mislim, je bolje, če sem sama (za druge, zame mogoče ravno obratno). Se mi je pa zdela zanimiva opazka, ko sem brala tole tekaško knjigo, (nekako takole) da so pogovori med tekom drugačni, saj je pogled obeh sogovornikov uperjen naprej, ni neposredne "konfrontacije" in tako so misli bolj sproščene in ni nobenih ovir. Kar je čisto res! In kako je to osvobajajoče … Zato so tekaški partnerji zakon - hvala S! :)
No, potem je prišel vikend in ni šlo več, ker smo bili razseljeni, ko smo v soboto pozno zvečer prišli domov in sem se lotila še peke torte, sem še upala, da bom zjutraj po nekem čudežu dovolj sveža, da odtečem še tretji trening, a ni šlo. Sicer sem vstala in porihtala malega, ko pa je nazaj zaspal in sem se "samo še za pet minut" ulegla, "če bom čez par minut še budna, grem", sem že vedela, da je to to. Menda sem spala kot ubita. Še dve uri po tem. Potem praznično kosilo za širšo družino, malo stresiranja, veliko veselja in dobre volje, ampak zvečer so bile zaloge energije preveč prazne, tretji trening sem pustila pasti v vodo. Zdaj je pred mano zadnji teden (finale ;)), upam, da se bodo zadeve kljub temu izšle, kot je treba …
 |
| Tudi poležavanje je včasih nujno … :) |
Zanimivo, tudi jaz sem izpustila 3. trening 12. tedna oz. sem ga kompenzirala z veliko izležavanja (sem ga prav organsko rabila!) in nekaj malega plavanja. In ko sem včeraj začela 13. teden, sem sicer rabila malo več časa, da sem padla noter, a v končni fazi se ni nikjer poznalo. :) Ej, zadnji teden je, kar ne morem verjet!
OdgovoriIzbriši:) Pri meni vedno sto let traja, da notri padem, včeraj ni bilo nič drugače, ampak si štejem že v velik plus, da sem šla, ker sem vmes že pomislila, da ne bi šla, da se mi ne da, da ne morem, sem neprespana - and the usual … Ampak evo, če greš (teč), potem gre ;) Jaaaa, zadnji teden! :D Potem bo nujno treba proslavit …
OdgovoriIzbrišiMeni se zdi carsko, da si se uspela tako držat tekaškega urnika (ob svojem sicer natrpanem "materinskem & co. delovniku"). Moj 4. teden se je že zamaknil v 5. in ko sem danes prebrala tvojo objavo, sem se začela kar malo bcati v tazadnjo ...
OdgovoriIzbrišiUpam, da to ni zdej peer-pressure, ampak bolj spodbuda ... ;-) sicer pa se mi zdi, da je en red pač nujen (zato je načrt super), ampak čez sebe in vse pa ni za hodit ... saj bo šlo, navijam navijam!
Izbrišips: jaz nisem želela zamikati, ker sem si za konec postavila en oprijemljiv in fiksen cilj, za motivacijo, pa po mojem ful pomaga.
Seveda, da bo šlo! Držim pesti!!!
OdgovoriIzbrišiMah kaj to... en trning gor ali dol.
OdgovoriIzbrišiČez sebe ne moreš in tudi ne smeš iti.
In itak je to tudi za nekaj dobro. Špricaš trening, useka slaba vest, telo si spočije in naslednjič noge kar same nesejo. Juhej. :)
"noge kar same nesejo" :) hehe, upam, da res!
OdgovoriIzbriši