Včasih tudi dobri nameni zaserjejo

Eno hudo pomanjkljivost imam: ko se za nekaj navdušim, sploh ne vidim pasti in čeri. Potem se čisto potopim v zadevo, pozabim na zdravo mero dvoma in da je vednarle treba ohraniti čevlje na tleh, tudi če so balerinke. To da se sama spravljam v takšne situacije, je še znosno in prebavljivo. Ker potem, ko se stvari odvijejo v svojo smer in izkušnja pridobi grenak priokus in se izkaže, da sem nek signal spregledala/pozabila/odmislila, sem samo jaz tista, ki nastradam. Ampak če še koga drugega "potunkam", mi je pa neizmerno hudo. Tudi če objektivno vem, da je bil njegov/njen pristanek informiran, svoboden in konec koncev odrasel. In najhuje je, da se res samo zaradi tega potem slabo počutim, da so drugi razočarani ali slabe volje. Meni je sama izkušnja fina in fajn, čeprav me isto okrog prinesejo, ampak ne, itak je vedno nekaj (ogromno!) pozitivnega v vsem .... Ahhh, nepoboljšljivo naivna sem! Ampak moji nameni so dobri. To sploh še kaj šteje?

Dodaj napis