Prejšnji teden smo vikend zašpilili z enim finim družinskim druženjem. Takšnim, ki se ne zgodijo zelo pogosto, ko pa se, trajajo dolgo in so pristni in nam je vsem toplo pri srcu. Ko je vse ok, tudi ko zamujamo s kosilom, ker si imamo itak toliko za povedati prej, vmes in potem. Ko je vse normalno in domače, tudi poflekana majica in razvlečene hlače. In posoda po mizi in kuhinjskih pultih. In si rečemo, da se bomo videli pogosteje in že snujemo načrte za naprej.
Zvečer, ko sem že ležala v postelji, sem dolgo premišljala, kako to, da je z enimi tako lepo. Od kod točno pride ta pristnost in prava povezava, ki jo hitro začutiš. Tega ne vem, po mojem ni recepta. Vsekakor je pa pravi simptom takšnega odnosa/druženja, da niti enkrat v šestih urah nihče ne izvleče telefona iz žepa in se zagleda v tisti svoj mali virtualni svet. Samo tukaj in zdaj.
Ja, čudno, kako se z nekaterimi osebami počutimo, kot doma. Lepo je vedeti, da taki pristni, sproščeni in nekomplicirani odnosi še obstajajo.
OdgovoriIzbriši