Naprej. To je smer, v katero se premikam. Ne glede. In še posebej, če s tu in zdaj nisem najbolj zadovoljna.
Pa četudi težko s prstom pokažem na tisto, kar te moti, ker je v resnici toliko lepega in navdihujočega zadovoljujočega. A čutim, da nekaj ni čisto ok. Površinsko navdušenje se ne more kosati z globinskim zadovoljstvom. Zato naprej. V nove izzive, neznane in nejasne.
***
Ja, prejšnji teden sem bila na svojem prvem pravem razgovoru za službo. V smrtnem strahu. Prepričana, da mi bodo dejali, da sem pri prevodih močno brcnila v temo. Pripravljena na vsa mogoča zvijačna vprašanja, s katerimi mi bodo poskušali narediti lobotomijo pri polni zavesti: zakaj mislite, da ste najbolj primerni za to mesto; kaj pričakujete na tem delovnem mestu; kaj je vaša dodana vrednost naši službi? In podobna - po mojem povsem upravičena vprašanja, ko nekomu ponujaš redno službo.
Namesto preiskovalno-psiholoških iger so me pričakali trije pari prijaznih oči s povsem navadnimi vprašanji, s katerimi so me želeli spoznati, izvedeti še kaj več onkraj CV-ja, pojasniti njihov način dela ipd. Človeško. Normalno. Celo - upam si trditi - prijetno. Prvič po dolgem času sem imela občutek, da moje znanje, izkušnje, kompetence nekaj štejejo. Da ima vse, kar počnem zadnjih 5 (9) let smisel in precej dobro vrednost (jp, ožji krog). In prvič po dolgem času sem lahko globoko vdihnila/izdihnila. Srečna, da se je vse padlo na svoje/pravo mesto, kljub na prvi pogled nemogočim oviram in omejitvam. Ne glede na končni izkupiček in kar se bo izcimilo iz tega očitno neskončnega postopka je bila že ta izkušnja sama vredna. Naprej. Samo naprej si je treba upati.
Močno ti držim pesti!
OdgovoriIzbrišiHvala! :) Saj nisem točno ziher, koliko si želim, ali je to Tisto, ali si upam ... ampak vem pa, da rabim spremembo.
OdgovoriIzbrišiBravo, jaz se tudi podajam v te vode. Nujno rabim spremembo in tudi ne vem kaj si sploh želim. Vem le, da si tega ne želim več, ne ne želim, ne prenesem.
OdgovoriIzbrišiDržim pesti, Anita. Spremembe vedno zahtevajo pogum, ampak v vsakem primeru je vredno, posebej, če je trenutno stanje že nevzdržno (psihično, fizično, moralno, finančno ...) pri meni je skoraj na vseh teh področjih, edino intelektualno mi je še vedno izziv, kar je seveda velik plus, ampak od tega ne morem živeti in preživljati družine :( nočem biti čez par let že razvalina, sem še premlada! ;)
OdgovoriIzbriši