Naložbe

Čeprav sem pred nekaj dnevi prejela dopis glede nekega dodatnega pokojninskega zavarovanja, za katerega bojda moj delodajalec mesečno vplačuje neke zneskiče, si ne delam nobenih utvar, da bom na stara leta sploh kaj prejemala od te države. Do takrat bo medgeneracijska solidarnost gotovo že pokopana, tako kot tudi vsi prispevki, ki jih "že"štiri leta in štiri mesece vplačujem v takozvano pokojninsko blagajno. Ironično, za prispevke sem v času samostojnega podjetnikovanja vedno morala napraskati skupaj, sicer so mi za vsak neplačani dan hitro zagrozili malodane z zaporom, z obrestmi pa vsekakor. Za dodatno varčevanje in tretje, šeste, sedemnajste stebre sem se šele pozneje sama pobrigala, v takšni meri, kolikor sem pač zmogla in zmorem še danes, torej bolj malo. Ampak bolje nekaj kot nič. Ni srebrna ali zlata ploščica, mogoče pa bo za eno menjavo kolka ali zobovja.

Vsekakor pa vem, da bo bolje, če bom sama poskrbela za svoje zdravje, po možnosti že zdaj, po tridesetem gre menda itak samo še navzdol. V redu, priznam, na športnem področju še malo šepa, ampak se trudim s hojo/hitro hojo povsod, kjer se le da, celo hodim s trole eno postajo pred predvideno končno, v službi pešačim v svoj kabinet v dislocirano enoto oddelka v tretje nadstropje - rekord je bil 12-krat v uri in pol, pa tudi doma se v četrto nadstropje poskusim čim pogosteje povzpeti peš, če le ni najmlajše zraven, sicer traja predolgo. Tako da vsekakor presegam tiste priporočene pol ure aktivnosti dnevno. Ko bodo temperature spet spodobne, pa se vidimo zunaj v športni opremi.

Ampak to ni vse. V zadnjem času ugotavljam, da je dobra organizacija ključ do vsega. Obremenitev verjetno nikoli ne bo manj kot zdaj, k večjemu jih bo v prihodnje le še več. Včasih sem lahko bolj ali manj ves čas delala, danes si pozornost pač prilaščajo tudi drugi, zato je nujno, da se organiziram, da razporedim čas na vse, družino in hčerki in delo ... in seveda ne pozabi na sebe. Think of number one first (ajde, včasih first, včasih last). Z redno dozo destresiranja v obliki bralnih pobegov (juhu, ena od prednovoletnih zaobljub se me je prijela!). Dokler je še mraz pa imam tudi čas, da dokončam tole

Občudujem vse, ki se v odraslih letih lotijo študija (prvič, drugič, tretjič ali kar tako). Ampak pred kratkim me je zadelo, da bi se lahko čisto za sebe začela učiti še kakšnega inštrumenta. Mogoče še kakšnega jezika, seveda, ampak naj se vrnem k inšturmentom. Klavir je stvar preteklosti, petje v zboru sicer pogrešam, vendar se mi zdi, da je to že mimo ali pa ne več skladno z mojo pretežno solitarno nagnjenostjo. Kar me res mika, je en bolj ali manj prenosni (v primerjavi s klavirjem, seveda) inštrument, violončelo. Ker je lep, ženstven, krasnega zvoka. Ker ga v času učenja klavirja nisem mogla dodati, potem bi morala čisto vsak dan v glasbeno, da ne govorim o stroških za ure, izposojo/nakup inštrumenta. Ampak zdaj oz. nekje v prihdonosti ... Res, zadnje dni veliko premišljujem o tem in prav gotovo se bom znova vpisala v kakšno glasbeno (se odrasli sploh lahko?) ali šla na zasebne ure. Za-se! Ker moram poskrbeti zase že danes, za danes in za jutri. Za zdrav duh, zdrav in bister um, zdravo telo. Tako.

Zimska radost v nekaj cm

Kako internet spreminja delovanje > zmogljivosti naših možganov

Delovanje možganov me je od nekdaj zanimalo in navduševalo. Če k temu prištejem še fascinacijo nad razmahom interneta in vsega "bogastva", ki nam ga ta ponuja, potem ni nenavadno, da me je zelo pritegnila knjiga Nicholasa Carra: Shallows, s podnaslovom What the internet is doing to our brains. V slovenskem prevodu Tanje Ahlin z naslovom Plitvine je izšla že lani, nedavno pa so odlomke kot podlistek objavljali v enem od naših osrednjih dnevnikov in nadaljevanje si lahko do ponedeljka opoldne legalno preberete tukaj. Priporočam.

“This is a lovely story well told – an ode to a quieter, less frenetic time when reading was more than skimming and thought was more than mere recitation.”  —San Francisco Chronicle

"Kaj odloči, kaj si zapomnimo in kaj pozabimo? Za utrjevanje spomina je bistvena pozornost. Shranjevanje eksplicitnih spominov in, kar je enako pomembno, oblikovanje povezav med njimi zahteva veliko miselne zbranosti, ki jo okrepi ponavljanje ali močna intelektualna ali čustvena zavzetost. Bolj smo osredotočeni, jasnejši je spomin. "Da se spomin ohrani," piše Kandel, "je  treba novo informacijo dodobra in globoko obdelati. To se zgodi tako, da se z informacijo ukvarjamo ter jo smiselno in sistematično povezujemo z znanjem, ki je že dobro usidrano v spominu." Če se z informacijo v delovnem spominu ne moremo ukvarjati, se obdrži le tako dolgo, dokler nevroni, ki jo držijo, ohranijo svoj električni naboj - v najboljšem primeru nekaj sekund. Potem izgine in v možganih pusti le majhno sled ali pa še tega ne." str. 176

"Kultura je več od kupa, ki ga Google imenuje 'svetovne informacije'. Je več od tega, kar lahko skrčimo na dvojiško kodo in objavimo na internetu. Da bi ostala živa, se mora obnavljati v glavah članov vsake generacije. Če spomin vzamemo iz možganov, to pomeni konec kulture." str. 179.

N.C. (2011) Plitvine, Cankarjeva založba, Ljubljana.