Vsekakor pa vem, da bo bolje, če bom sama poskrbela za svoje zdravje, po možnosti že zdaj, po tridesetem gre menda itak samo še navzdol. V redu, priznam, na športnem področju še malo šepa, ampak se trudim s hojo/hitro hojo povsod, kjer se le da, celo hodim s trole eno postajo pred predvideno končno, v službi pešačim v svoj kabinet v dislocirano enoto oddelka v tretje nadstropje - rekord je bil 12-krat v uri in pol, pa tudi doma se v četrto nadstropje poskusim čim pogosteje povzpeti peš, če le ni najmlajše zraven, sicer traja predolgo. Tako da vsekakor presegam tiste priporočene pol ure aktivnosti dnevno. Ko bodo temperature spet spodobne, pa se vidimo zunaj v športni opremi.
Ampak to ni vse. V zadnjem času ugotavljam, da je dobra organizacija ključ do vsega. Obremenitev verjetno nikoli ne bo manj kot zdaj, k večjemu jih bo v prihodnje le še več. Včasih sem lahko bolj ali manj ves čas delala, danes si pozornost pač prilaščajo tudi drugi, zato je nujno, da se organiziram, da razporedim čas na vse, družino in hčerki in delo ... in seveda ne pozabi na sebe. Think of number one first (ajde, včasih first, včasih last). Z redno dozo destresiranja v obliki bralnih pobegov (juhu, ena od prednovoletnih zaobljub se me je prijela!). Dokler je še mraz pa imam tudi čas, da dokončam tole
Občudujem vse, ki se v odraslih letih lotijo študija (prvič, drugič, tretjič ali kar tako). Ampak pred kratkim me je zadelo, da bi se lahko čisto za sebe začela učiti še kakšnega inštrumenta. Mogoče še kakšnega jezika, seveda, ampak naj se vrnem k inšturmentom. Klavir je stvar preteklosti, petje v zboru sicer pogrešam, vendar se mi zdi, da je to že mimo ali pa ne več skladno z mojo pretežno solitarno nagnjenostjo. Kar me res mika, je en bolj ali manj prenosni (v primerjavi s klavirjem, seveda) inštrument, violončelo. Ker je lep, ženstven, krasnega zvoka. Ker ga v času učenja klavirja nisem mogla dodati, potem bi morala čisto vsak dan v glasbeno, da ne govorim o stroških za ure, izposojo/nakup inštrumenta. Ampak zdaj oz. nekje v prihdonosti ... Res, zadnje dni veliko premišljujem o tem in prav gotovo se bom znova vpisala v kakšno glasbeno (se odrasli sploh lahko?) ali šla na zasebne ure. Za-se! Ker moram poskrbeti zase že danes, za danes in za jutri. Za zdrav duh, zdrav in bister um, zdravo telo. Tako.
Eni pač nismo čisto nič glasbeni in nam plačujejo, da ne pojemo ali muziciramo :-) Je pa res, da redno osvežujem svojo MP3-zbirko - ne vem, kako bi brez muske.
OdgovoriIzbrišiKrasna ideja! Veliko uspeha pri iskanju, pa tudi veliko navdiha pri najdenju še drugih virov lepih trenutkov želim. :-)
Ko sem "prestopila" v odraslost (konec študija in začetek zaresne delovne kariere), se mi je zdelo, da moram ves čas samo delati, da so trenutki, ko ne delam, izgubljeni, da preprosto ni časa za sanje in igro. Da ne bosta hčerki goli in bosi, pretežno lačni in kmalu brez strehe na glavo. Beeeep! Napaka v sistemu! Dobro, da mi je kapnilo, bolje ikad nego nikad in samo enkrat se živi.
OdgovoriIzbrišiJa, all work and no play makes Jane a dull girl!
Mogoče pa v preteklosti nisi ravno napačno ravnala ... Na začetku kariere, ko smo še relativno mladi, se v prvih službah in ob prvih izkušnjah ogromno naučimo (kar je po študiju nujno potrebno) in mogoče je v redu, če se takrat pustimo poplaviti. Pozneje marsikaj od tega koristimo (če ne znanj in izkušenj, pa miselne procese in vedenjske nianse) avtomatsko in tako pridobimo čas za nedelo. Tako da: zaslužiš si, pa tudi svoje družine ne boš ogrozila, predvidevam :-)
OdgovoriIzbriši(Jaz imam samovgrajene mehanizme, ki se jih avtomatsko držim (razen, ko res ne gre) in ko se enkrat navadiš nanje, pa tudi tvoja okolica, je vse skupaj kar izvedljivo. Recimo, da je moje načelo, da konec tedna ni delovnik. Pa da hočem čas za kosilo. In dopust ter decembrske praznike. Moje stranke to sprejemajo, če pa je sila, pa se pač odzovem. Huje je, kadar prijateljem in znancem razlagam, da ne morem priti na obisk tistih nekaj 100 kilometrov, ker moram delati/v soboto pospravljam in čistim/bi rada prebrala knjigo ...)
Aja: Kitty igra v orkestru, mogoče ti bo znala kakšno reči glede glasbene izobrazbe.
Kitty igra violino in ima svojo, še vedno tisto isto, ki so ji jo kupili starši, ko je toliko zrasla, da je potrebovala tako polne velikosti (ali po domače celinsko) in jih v glasbeni ni bilo za sposodit si. Poleg tega igra v orkestru zadnji dve leti violo, ker je bila ravno orkestralna prosta zaradi ene porodniške, in razmišlja, da nima najmanjše šanse, da bi nekje napraskala tiste tri jurje, kolikor bi jo stala lastna viola. Poleg tega Kittyjina hči igra violončelo, in tako kot se je Kittyjina mati držala za glavo, ko je dala celo plačo (ali več) za Kittyjino violo, se je Kitty, ko je dala tri jurje za hčerin violončelo. To imam povedati, kar zadeva praktični vidik, ko si ravno začela s prispevki, za katere moraš napraskati vsak mesec.
OdgovoriIzbrišiDrugi del: violino sem začela igrati pri 9. letih, kar blago pomeni, da se z godali spoznavam že 30 let. V srednji šoli sem začela imet redne probleme s hrbtenico, takrat so rekli, da ne smem igrati violine in tenisa. Tenisa itak nisem nikoli igrala, brez violine sem zdržala ene pol leta in se brzinsko vrnila nazaj k njej. Potem sem si privoščila porodniške dopuste brez, ker dojit zvečer in bit hkrati na orkestralni vaji pač ni mogoče. Težave s hrbtenico imam še vedno, odkar več športno skrbim zase v nekoliko manjši meri, brez godala pa več kot par tednov ne zdržim, postane mi dolgčas po delanju, ne po poslušanju glasbe.
OdgovoriIzbrišiČe smo čisto pošteni, je violončelo čisto moški inštrument in potrebuješ za igranje te sicer čudovite zadeve kar precej moči. Seveda se lahko vpišeš v glasbeno šolo kot odrasel, nadstandardno, plačaš veliko več kot za otroka, verjetno pa pričakujejo tudi nakup inštrumenta, saj so glasbene šole navadno brez celinskih inštrumentov. Če si igrala klavir, ti branje ključa ne bo delalo težav, kot ga je meni, ko sem se ob Sonči matrala (hehe, da ne začnem razpredati o radiosti violskega ključa), ti bo pa delalo težave dejstvo, da na godalu ni tako, da pritisneš nekam, pa dobiš vedno isti ton, še več, intonacija je na godalu precej bolj subjektivna in zafrknjena zadeva. Poleg tega pri godalih ni "instant gratification" ob delanju muzike. Če igraš sam, moraš bit prekleto dober, da se kaj sliši (pri meni se po 30 letih komaj kdaj, ampak priznam, da mogoče kompliciram), hkrati se spremljati na klavirju je pa rahlo problem :P
Z vidika odrasle inštrumentalistke bi jaz odraslemu svetovala na primer učenje klasične kitare. Za osnovni inštrument ne boš dala "uka iz glave", pa še učinek bo nekoliko hitrejši, če boš pridno vadila. Klasične sem poudarila, da ne bi kdo pomislil na to, da razmišljam o treh akordih, ki bi jih človek obračal, medtem ko nadobudni naraščaj poje svoje tingl-tangl pesmice. Klasične prav tako pomeni, da se vpišeš v glasbeno in ti povedo, kaj kam sodi in kako se zadeva igra ...
In nikakor ne skušam deževati na tvojo parado ali ti rušiti sanj ali karkoli, privoščila sem si le tisti luksuz "stvarnega gledanja od zunaj, opazovanja od daleč in sojenja brez poznavanja situacije v globino".
OdgovoriIzbrišiIn morda kanček vlečenja vzporednic s svojo situacijo, ki je vsaj na videz precej podobna tvoji, pri tem, da sta moja otroka že tako velika, da ju lahko pustim tudi sama doma in mrknem na večerni pilates ...
Uh, cel traktat sem napisala, potem je pa vse zmrznilo ... skratka, bolj na kratko: hvala, K za tvoj komentar in mnenje. Tudi jaz se zavedam, da učenje takšnega inštrumenta ne bi moglo bit bolj oddaljeno od "instant efekt" klavirja, da o stroških niti ne začnemo (inštrument, ure) ... ampak vseeno, kaj vem, včasih je treba tudi malo sanjat, ne? ;) (da ne začnem o drugi možni sanjski izbiri, ki je bila že v mladostniških letih - harfa ...).
OdgovoriIzbrišiČisto realno gledano bo veliko lažje in ceneje, da končno domov preselim svoj star, a čisto spodoben pianino in se spet lotim obnavljanja klavirskih spretnosti. Me pa pač mika nekaj čisto novega, drugačnega od tega, kar sem se kdaj (v otroških letih) učila. In to čisto tako, iz firbca in iz osebnih razlogov, šrijenja osebnega, duhovnega obzorja, preizkušanja meja sposobnosti pid. Pri učenju jezikov bi recimo gotovo enkrat prišla v tisto fazo, da bi želela "delati" z njim, to potem ni več tako osebno in samo za "dušo".
Sicer pa smo v tem času itak tudi tako polno zaposleni z "naložbo" v domačo zelenjavo, da nam kaj več časa in energije verjetno niti ne bo ostajalo, že to si težko predstavljam, kako bomo uspevali (ampak če bo zelenjava, bomo tudi mi ;)). Bo pa to tudi krasen čas za nas skupaj, na svežem zraku, kar sploh ni zanemarljivo in se mi zdi celo bolj pomembno in primerno, ko bodo otroci zrasli in tekali po svojih obšolskih dejavnosti, pa morda pride na vrsto tudi mama ;)