Naši vikendi so še vedno polni praznovanj. Naših, sosedovih, tujih, skratka vsak vikend je nekaj. Pretekli je bil od naše malečke, ki je stara že pet. Pet! 5!! Tamala!
Po kolobociji s starejšo sem vedela, da nočem še enkrat skozi podobno kalvarijo. Ničesar nisem spraševala, kljub pomanjkanju časa (volje, energije, vstavi poljubno) pa sem vedela, da moram zaradi ljubega miru v hiši (in nenehnega primerjanja) narediti nekaj podobnega kot za starejšo, torej spet tale šmentana tičino masa, ki se v teoriji sliši simplpimpl, potem v praksi pa … Ne vem, se še nisem odločila. Mogoče zato, ker vedno delam v naglici, brez posebnih priprav ali bognedaj testiranja in seveda nikoli ne gre čisto tako super, kot si mislim. Vsakič znova rečem, da bom tole šmentano maso čisto na tanko zvaljala, pa je je vedno preveč. No, enim otrokom je blazno všeč, drugi je pa itak ne maramo, ne debele ne tanke. Ampak letošnji korenčki so šli pa vsem v slast, na koncu jih je bilo še premalo!
Kakor koli, ja, torto sem pekla sama, tokrat sem se potem vseeno odločila za
brezjajčno različico, ampak v celoti čokoladno. Biskvit je sicer dober, a naslednjič bom vsekakor dala manj pecilnega, ker je za moj okus ostalo preveč kislega okusa, ki ga nikjer ne maram, posebej ne na sladicah. Krema je bila ena nutelina in ena bolj švohcena, iz pudinga, smetane in malo masla - ker sem delala v zadnjem hipu (glej zgoraj) in sem potrebovala nekaj (preverjenega iz maminih jeklenih receptov), kar se res strdi, sicer se tale nesrečna tičinka čisto razleze. Skratka, okus čisto zimproviziran, oblika malo bolj premišljena (ok, 2 uri), ampak končni rezultat je bil ok. Naslednji dan še bolj (ni zastonj tisto priporočilo, da se torto dela dan prej…).
Tortica je torej kar uspela, druženje s prijateljicami (prvič) pa tudi, čeprav ja, glasni so tile otroci in dve uri in pol zvišanih decibelov je maksimum od maksimuma, ki ga še prenesem. Ampak vse za otroke, kajne? Vesela je bila, da je končno lahko povabila prijateljice k sebi, predvsem pa, da so se lahko igrale z novo pridobljeno čisto pravo hišico za punčke. Tako večnadstropno! Saj vem, saj vem, tumač. Ampak glede na to, da igrače/darila pri nas dobivajo dvakrat letno, sva jo hotela razveseliti, pa itak se zdaj obe igrata in se bosta morali vsaj še deset let, da se bo nakup izplačal… ;)
Mala je pa še vedno mala in očitno bo tako tudi ostalo. Navihana, pozorna, družabna, malo preračunljiva, potrpežljiva in hkrati nikoli ne zamudi priložnosti, da ne bi kakšne ušpičila. Še vedno spi s svojim zajčkom. :) Z večjo nenehno tekmujeta in se primerjata, z manjšim pa imata zdaj že malo bolj zavezniški odnos in čisto vesela je, ko se stisne k njej (ne da bi jo pocukal za lase). Luštni so. Luštna je. Raste. Vse najboljše, zajkljica mala!
