U izi slani grisini

Ker še vedno prevladuje tisto ne najbolj navdihujoče vzdušje, se tudi po kuhinji smukam manj časa kot sicer. Samo zadnjič me je premamil izi pizi recept s Krasa, ki sem ga nato seveda malo spremenila, ker je zaloga moke doma omejena, semen pa nam je tudi že pošlo in dišalo mi je predvsem zelo slano ...(domača polnozrnata moka od mlinarja in pirina moka, piranska sol in ogromno rožmarina). Kruhomat se mi zdi vse bolj kul, za takrat ko nimam časa/se mi ne da (ali oboje) neki ful mesit, vzhajat, skrbet, da maček ne skače po pultih in v sklede.
Grisini so bli super. Naslednjič bom poskusila narediti še manjše tanjše, z mogoče malo več domačega olivca, kot je predlagal dragi. V vsakem primeru smo jih pojedli en dva tri, na sliki je ostanek, ki je preživel do naslednjega dne ...

Do konca leno

Težko opišem trenutno stanje duha. Zjutraj še nekako gre, rutina me drži pokonci in v pogonu, popoldne pa mi vse dol pade. In najpogosteje občepim na kavču, pod svojo drago dekico (po nesrečni peripetiji s škarjami in mlajšo nadebudnico je že zašita in popolna v svoji nepopolnosti - zdaj ima svojo Zgodbo in patino). Yes, I am lazy and unproductive as hell. 

Drugače pač ni domače ... vsaj ne takoj

Spremembe so gibalo razvoja in napredka, ja, se strinjam, to velja tudi za posameznike. Pa kaj potem, če smo nekateri tako zelo varno zaviti v svoje rutine, sezname, urnike in načrte, sprememba pride in potem je tu. Tudi če se nekaj časa delaš, da je ni, da tebi in tvojemu (načrtovanemu) toku dogodkov ne more nič, je sčasoma treba priznati, da le ni tako in da je sprememba ... pač res sprememba. Na tem mestu je čisto vseeno, ali na boljše ali na slabše, po mojem je itak vedno na boljše ali za naš boljši jaz, četudi nas potre ali prizadene (pa tokrat ni tako)... Mogoče res preveč verjamem krilatici, da je vse za nekaj dobro.
V vsakem primeru pa me taki odkloni in odmiki od mojega mentalnega zemljevida in časovnice, čisto vedno (preveč) vržejo iz tira in v neko nerazumno paniko, da je zdaj vsega konec, da moram na novo sestaviti zemljevid in svoj svet in na novo umeriti (naviti) svojo časovno percepcijo, da ne rečem uro ...
Pri praktičnih stvareh se nimam za nefleksibilno, ampak pri percepciji mojega življenja, bitja, pa traja sto let, da se navadim na nove parametre, se mi zdi. Ko mislim, da že vem, kdo sem in kam grem, kam želim iti, pride nekaj novega in ... spet ne vem ničesar več. Vseeno pa grem naprej, kaj pa čem, preveč je stvari, ki se jim moram zdaj posvetiti, za nove zemljevide in časovnice bo še čas, ne (in morda se bom čudežno spotaknila obnje enkrat, ko bom najmanj pričakovala). Ko se zadeve zasukajo drugače, ne pomeni, da je treba spremeniti končni cilj, ne?

Praha

Tudi v mrzlih temperaturah in ob sneženju znajo biti nekatera mesta privlačna in zanimiva. Po kilometrih prehojenih shojenih tlakovcev v dvoje in malo skupinskega druženja ob, kakopak, pivu, ko smo se čudili neomajnemu navdušenju Anthonyja Bourdaina nad svinjino (meni ta aspekt sploh ni bil po godu), ko se je potikal tod okoli. Je pa res, da imajo prav ta tradicionalna mesta en tak poseben pridih in luštno je priti nekam, kjer si obdan z lokalci in ne le turisti. Poleg klobasic in piva pa seveda ni manjkal niti jazz, v zadnjem hipu in ob že zelo utrujenih nogah in vekah, ampak vredno in všečno.
Navdušujejo me takšni zgoščeni trenutki lepega. Mesto mi je tokrat pustilo drugačen vtis, vsekakor pa je krasno nove svetove odkrivati v dvoje (sem že malo pozabila, kako je to ... ). Ja, srečo imam (again)!

Ko si brez slabe vesti privoščim pecivo :)

Pust pust krivih ust

Letos bolj instant, a nič manj zabavno ...

Eni res znajo

V petek sem imela spet knjižnoklubovski obisk in dober izgovor, da zavihtim kuhalnico in prižgem pečico. Ampak šment, ko mi ravno v tem času prav nič posebej ne diši, sita sem zavijanja med trgovskimi policami in iskanja ravno tiste prave sestavine, tako da sem se odločila za eno preverjeno slano pito z zelenjavo iz hladilniške zaloge (nekaj v stilu tamalemale). Ampak za hec in ker sem že tolikokrat vzela v roke novo kuharsko knjigo kulinarično navdahnjene blogerke, ki sem jo za darilo dobila ob novem letu, sem poiskala tam še nekaj hitrega in slanega za zraven, ob oljkah, siru in kar tako, za grickanje. Rezultat je bil fin, čeprav nisem uporabila grujerja (niti ne vem, kakšnega okusa je, ups), ampak čisto navaden sir. V glavnem vse skupaj je delno uspelo (ker ena od gostij ni jedla sira, ki je bil tako v piti kot v krekerjih), tako da se je potrdilo tisto, da dobiš ravno toliko, kolikor vložiš ... Ampak v tem trenutku je bil to moj maksimum, kljub veliki želji, da lepo pogostim svoji gostji, je manjkalo energije in kreativnosti ... Se pa že veselim, da preizkusim še kak drug recept iz te knjige (ko mi bo konstelacija nebesnih znamenj in zemeljskih obveznosti bolj naklonjena).

Jutra

Čeprav še vedno vstajamo v trdni temi, eni prej, drugi pozneje, eni boljše ("Dobro jutro, mami! Js sem že vstala!"), drugi nikakršne volje ("Ne, mami, spala bom! Ne morem vstat!"), je prav razveseljivo, da je do takrat, ko pokukamo skozi vhodna vrata, zunaj že (skoraj) svetlo. Tako je tudi sprehod do vrtca bolj prijeten, opazimo cel kup malenkosti, ki so nam bile v temi skrite ali pa jih zaradi jokanja ob nečloveško črni jutranji uri sploh nismo zaznavali ... Saj pravim, pomlad je za ovinkom! No, daljši dnevi vsekakor.

Rak rak je krojač ... ali pa tudi ne

Morda ne veliko, ampak nekaj pa proti grozljivi statistiki le lahko naredimo sami. Poskrbimo za svoje zdravje in zdrav način življenja. Si za kosilo skuhamo brokoli! :)

Priprave na pusta?

Vitez in uslužni oproda

Ko je šel oproda spat, je pa našla konja ...