Eni res znajo

V petek sem imela spet knjižnoklubovski obisk in dober izgovor, da zavihtim kuhalnico in prižgem pečico. Ampak šment, ko mi ravno v tem času prav nič posebej ne diši, sita sem zavijanja med trgovskimi policami in iskanja ravno tiste prave sestavine, tako da sem se odločila za eno preverjeno slano pito z zelenjavo iz hladilniške zaloge (nekaj v stilu tamalemale). Ampak za hec in ker sem že tolikokrat vzela v roke novo kuharsko knjigo kulinarično navdahnjene blogerke, ki sem jo za darilo dobila ob novem letu, sem poiskala tam še nekaj hitrega in slanega za zraven, ob oljkah, siru in kar tako, za grickanje. Rezultat je bil fin, čeprav nisem uporabila grujerja (niti ne vem, kakšnega okusa je, ups), ampak čisto navaden sir. V glavnem vse skupaj je delno uspelo (ker ena od gostij ni jedla sira, ki je bil tako v piti kot v krekerjih), tako da se je potrdilo tisto, da dobiš ravno toliko, kolikor vložiš ... Ampak v tem trenutku je bil to moj maksimum, kljub veliki želji, da lepo pogostim svoji gostji, je manjkalo energije in kreativnosti ... Se pa že veselim, da preizkusim še kak drug recept iz te knjige (ko mi bo konstelacija nebesnih znamenj in zemeljskih obveznosti bolj naklonjena).