Spremembe so gibalo razvoja in napredka, ja, se strinjam, to velja tudi za posameznike. Pa kaj potem, če smo nekateri tako zelo varno zaviti v svoje rutine, sezname, urnike in načrte, sprememba pride in potem je tu. Tudi če se nekaj časa delaš, da je ni, da tebi in tvojemu (načrtovanemu) toku dogodkov ne more nič, je sčasoma treba priznati, da le ni tako in da je sprememba ... pač res sprememba. Na tem mestu je čisto vseeno, ali na boljše ali na slabše, po mojem je itak vedno na boljše ali za naš boljši jaz, četudi nas potre ali prizadene (pa tokrat ni tako)... Mogoče res preveč verjamem krilatici, da je vse za nekaj dobro.
V vsakem primeru pa me taki odkloni in odmiki od mojega mentalnega zemljevida in časovnice, čisto vedno (preveč) vržejo iz tira in v neko nerazumno paniko, da je zdaj vsega konec, da moram na novo sestaviti zemljevid in svoj svet in na novo umeriti (naviti) svojo časovno percepcijo, da ne rečem uro ...
Pri praktičnih stvareh se nimam za nefleksibilno, ampak pri percepciji mojega življenja, bitja, pa traja sto let, da se navadim na nove parametre, se mi zdi. Ko mislim, da že vem, kdo sem in kam grem, kam želim iti, pride nekaj novega in ... spet ne vem ničesar več. Vseeno pa grem naprej, kaj pa čem, preveč je stvari, ki se jim moram zdaj posvetiti, za nove zemljevide in časovnice bo še čas, ne (in morda se bom čudežno spotaknila obnje enkrat, ko bom najmanj pričakovala). Ko se zadeve zasukajo drugače, ne pomeni, da je treba spremeniti končni cilj, ne?
Vprašanje zna biti tudi, ali takšne "zunanje" spremembe dejansko pomenijo tudi spremembe naše osnovne biti ...
OdgovoriIzbrišiOkoliščine se kdaj že še spremenijo, ja, včasih precej drastično, ma jaz sama ... nope. Zvesta sama sebi ko ... zlati prinašalec :-)
Drugače pa se mi tudi zdi, da smo biološko pogojeni za oboje: potrebo po spremembah in potrebo po nespremembah. In prehodi nas pogosto znajo iritirati, ker zahtevajo energijo.
(ravnokar imam močno fazo "mene vse tako obupno dolgočasi" in to iz dobrih razlogov, pa me je strah, da bo faza kar ostala, "pri mojih letih", istočasno pa tudi tebe brez težav razumem ...)
Kako pa definiraš zunanje okoliščine? ;)
IzbrišiZdi se mi, da sem kar nekaj časa potrebovala, da sem ugotovila, kdo sem in kam želim iti. Deloma s partnerstvom, še bolj pa z obema nosečnostima oz. starševstvom so se zadeve spet malo zamajale, mogoče bolj zaradi dodatnih vlog in vsega, kar to prinaša skupaj, ampak nekako vseeno VEM, da si moram (lahko, smem) ostati zvesta, čeprav potem pogosto pride do kakšnih hudih in zunanjemu svetu nerazumljivih akrobacij. Ampak s tem se pač ne ukvarjam. Tako da se mi zdi, da bo tudi dotična zadeva nekako prirastla name (predvsem v moje možgane) in se bodo zadeve nekako uredile. Sem pa toliko "ego", da pač nočem skreniti s tiste svoje poti, ker potem ne bom več jaz. Ne vem, če so zadeve pogojene s starostjo ... verjetno bolj s prebujenostjo in zavedanjem ;)
:-) Recimo, tiste strogo zunanje: kraj bivališča, poklic, lastnina (večje zadeve), izobrazba.
IzbrišiIn kar se tiče tega, kdo sem: spet sem mislila tisto strogo osnovo, torej temeljen lastnosti (i.e. jaz sem preprosto punče, ki rado bere in je srednje zahtevno/skromno glede imetja in malce bolj glede drugih vsebin (odnosi, politika, družba...), vendar ni sile. Tudi v partnerskem odnosu imam rada preprostost in odkritost (seveda v pragmatičnih mejah, ki jih določajo vpleteni karakterji in zunanje danosti).
Vse ostalo ("akrobacije") so samo sekundarne lastnosti, ki jih razvijamo z leti in odvisno od okoliščin, ki pa ne segajo nujno v prevelike globine naše biti. In starševstvo je poglavje zase, bi rekla. Meni se na primer ne zdi, da me je menjava poklica, države bivanja in družinskega statusa korenito spremenila, samo lažje mi je izražati stvari, ki so bile že od nekdaj v meni, kar sem vedela. Primer: če te kar naenkrat doma nihče ne obravnava kot malovredno zaradi tvojega spola, se punce kar razcvetimo ... :-) Na splošno pa mi je pomembno, da jaz vem, da sem ostala ista, kako pa si okolica razlaga spremembe v zvezi z mano, ni bistvenega pomena, ker nimajo dovolj vpogleda, da bi te zadeve presojali in jim tudi ni treba: z mano se ni treba ukvarjati, bom že sama, pa bo :-)
Vseeno se mi zdi pomembno, da vemo, kako daleč se lahko upogibamo in premeščamo in kje je meja naše prožnosti in podpiram vsakršno razmišljanje o tem! :-)
Meni je rutina oz. življenje v skladu z mojimi urniki/seznami/načrti neka varnost. Vem, kaj se dogaja, in si domišljam, da vem, kaj bo jutri.
OdgovoriIzbrišiVsake toliko me ravno zaradi dolgotrajne rutine zajame malodušje.
In spet nasprotno - če me preveč premetava, izgubim kompas in se spet znajdem v črni luknji.
Tako da ... Najbolj sem naklonjena rutini oz. trdnim temeljem v kombinaciji z občasnimi popestritvami.
In da odgovorim na tvoje vprašanje - odvisno od cilja in poti, na kateri se znajdemo. Morda se pa sredi nove poti odločiš, da si želiš drugačen cilj ... Po moje, ni nujno, da je proces boleč.
Anyway - želim ti vse dobro (in veliko energije - po možnosti pozitivne) :)
Do pred kratkim se nisem zavedala, da sem v resnici odvisna od načrtov, urnikov, seznamov, skratka klasična definicija kontrol-freaka ;)
IzbrišiNo, jaz imam cilj bolj ali manj določen oz. raje rečem smer plutja ;) Seveda, obstaja možnost, da se še odločim za spremembo kurza, ampak v tem trenutku nekako nočem, da bi se zaradi "sprememb" odločala drugače, kot si dejansko želim. Težko pojasnim ... Ampak hvala za komentar in lepe želje! :)