Brez ovinkov

Že pred kakšnimi desetimi dnevi sem začela pisati eno objavo o tem, kako veliko srečo da imam (ja vem, to sem že vsaj enkrat napisala), da se mi dogajajo same take fine stvari in da bi bilo moje življenje res težko še boljše (ok, kak zadetek na lotu ne bi škodil, da bi se znebili kredita za vratom, to že). Potem se mi je zazdelo, da je to eno navadno hvalisanje in da bi sigurno šla s tem komu na živce, ker kdo pa še govori, kako je zadovoljen in srečen, če je pa vse naokrog sivo in mlačno in negotovo?! Poleg tega vem, da sem zdaj vsa neuravnovešeno hormonska in navdušena nad stvarmi, ki bi jih verjetno pri zdravi pameti odgnala, še preden bi prestopile prag moje možganske opne (primer? da bi si ob našem hiperaktivnem mačkonu omislili še eno mačkico, tako, da bo imel družbo, saj dela in škode že ne more biti toliko več ....).

Ampak če želim še kaj napisati, moram pač najprej to dat iz glave, ker še vedno drži, še več, se mi zdi, da je v teh desetih dnevih občutek še bolj okrepil. Ja, srečna sem in zadovoljna. Očitno se je moja krivulja (bioritem?) v tem času odločila, da me ne bo sekirala in da mi bo na pladnju servirala cel kup užitkov in posladkov (ok, v tem obdobju padam bolj na poslanke).

Pa ne gre za to, da bi mi stvari kar padale z neba. Mislim, da ne, no, ker sem v enem fizično in psihično kar napornem obdobju, ampak te nagrade, s katerimi sem obdarjena, so res neverjetno krasne. Na primer to, da dobim priložnost (brez posrednika) izkazati svoje poklicne sposobnosti na celodnevnem top dogodku, vrhunec katerega je tolmačenje pogovora z bivšim predsednikom (čigar govorov sem se med študijem bala kot hudič križa, tokrat pa ... ena sama poezija!). Da ne govorim, da je bila tema tako intrigantna, da še vedno razmišljam o njej, da me je malo premaknilo in spodbudilo, da delam na sebi in svojem ravnanju tudi s tega vidika.

Potem to, da si lahko privoščim izlet k prijateljem, ki me vedno tako toplo sprejmejo, čeprav se mi zdi, da si tega ne zaslužim, ker traja sto let, da se res prikažem, pa še potem čas tako hitro mine.

Pa tisto, ko olajšano ugotovim, da mi zdravje še vedno dobro služi, čeprav sem včasih brezbrižna do vsega, posebej svojega telesa in njegovih potreb, si mislim, da bo že zdržalo, saj sem zdrava, saj se mi ne more zgoditi ne vem kaj (in sem potihem jezna na zdravnico, ki v svoji skrbnosti predlaga mukotrpno testiranje; potem sem pa jezna nase, ker se mi ne zdi vredno vzeti čas zase in mi je vse odveč, kar ruši moje urnike ...). Ampak ja, potem je vse več kot ok in res ne vem, komu se lahko zahvalim za to srečo.

In srečo, da si včasih upam tudi izstopiti iz okvirjev udobnosti, prijetnosti. Da se kljub že kar visoki nosečnosti odpravim na ne ravno kratko pot, zato da grem poslušat nekaj cenjenih strokovnjakov in da poleg referenc in bibliografskih podatkov prilimam še obraz in ton glasu, morda komu stisnem roko, premagam svoj sram in čestitam za vse dosežke in iskreno povem, da me njegovo delo navdihuje. In potem doživim in dobim še veliko več od tega in začutim, da ni več tavanja, da sem s svojim razmišljanjem in (raziskovalnim/akademskim) delovanjem vseeno del skupnosti, ne take vrtičkarske, ampak take, širše, ki se bori in si prizadeva za globlje razumevanje in širjenje znanja, tudi med mlajše generacije, ne le pridobivanje točk in citatov.

In sem spet vsa ponižna in hvaležna in srečna, da mi je dano vse to doživeti in izkusiti. Samo upam, da bom znala in zmogla vse prejeto "vrniti".