Cilj brez konca (tekaški dnevnik, 13. teden)

Zadnji teden programa je minil v znamenju enega bolj lahkotnega 40-minutnega teka (omb, še vedno ne morem verjet, da lahko to pišem), ki sem ga zaradi bolezni S odtekla sama, spet v času, ko je šla E plezat. Se spomnim, kako dragocena se mi je vedno zdela tista urica, ko sem bila jaz na vrsti, da jo odpeljem. Takrat sem imela mir, pogosto sem kaj brala, skratka počitek. V zadnjih mesecih pa je tista urica povezana s tekom, ki sicer ni počitek, prinaša pa en tak poseben mir.

Sicer sva s S. imeli namen v četrtek odteči še en lahkotnejši trening (3x10+1), mogoče s kakšnim hitrejšim intervalom, a nama jo je pošteno zagodel dež, ki nas je pral vse popoldneve, tako da sva se družno odločili, da narediva kako vajo za moč več in se na sobotni tek pripraviva bolj mentalno kot fizično. Pa z živobarvno nalakiranimi nohti, seveda! ;)

Nohtki :) tukaj že na cilju

Kot motivacijo za redno izpeljane treninge, sva se že nekje na sredini odločili prijaviti na množično tekaško prireditev, po malo prepričevanja in vztrajnega ženskega sugeriranja sem v udeležbo prepričala tudi M, tako da smo se dogodka veselile v troje in se na poti do tja vztrajno spodbujale. Tik pred zajci so se nam sicer začele malo hlače tresti, a ravno tu se je pokazala moč tekaških prijateljic, ki smo se ob pravih trenutkih znale pomiriti in motivirati. Aja, mimogrede sem okužila še sestro, ki se je odločila za krajšo razdaljo in še malo bolj vestno in redno tekla. Za piko na i pa sta se za udeležbo na otroškem teku navdušeno odločili tudi hčerki, tako da bi res težko bila manj ponosna na vse nas!

Žal ali na srečo je maj poln raznoraznih rekreativnih prireditev in tako ni čudno, da je bil na isti dan organiziran tudi kolesarski dogodek, ki se ga je bolj zaradi odkrivanja novih kolesarskih poti kot samega športnega podviga želel udeležiti mož (ki je mimogrede zadnje tedne vsak dan kolesaril v/iz službe, a ni priden!). Tako sem morala za pomoč pri varstvu zaprositi nono in nonota, kar pomeni, da je iz tekaškega dne nastalo veliko družinsko druženje (ki bo, upam, k več aktivnosti spodbudil tudi njiju, hihi).

Zaradi množičnosti prireditve pa me je bolj kot za to, ali bom zmogla odteči in v kakšnem času, skrbelo za to, da se ne bi izgubili, da se ne bi kateri od hčerk kaj zgodilo, ali bo malček zdržal ves čas v vozičku, ali bo hotel jesti sadje iz kozarčka ipd. Se mi zdi, da sem se na tek osredotočila šele po par minutah, ko smo že začeli teči (ja, tudi ogrela sem se zaradi vsega skupaj bolj na hitro …). Gužva je naredila svoje, kača se je le počasi premikala naprej, verjetno smo naredile malo napako, da smo se v nejeveri nad svojimi sposobnostmi postavile preveč zadaj. Po drugi strani smo se tako v zmernem tempu podale v začetni klanec in ohranile dovolj moči še za naprej, da smo počasi prehitevale gručice pred nami. 

Vir

Pot po Tivoliju/Rožniku/Mostecu je bila prijetna, senčna, ko je bilo klanca konec smo si malo oddahnile, a se spet nekoliko držale nazaj po hribu navzdol, da ne bi preveč obremenile kolen. A ves čas smo tekle! Za spodbudo smo sem in tja malo vpile (bomo zmogli? bomo ja!), se tolažile, da smo že čez tretjino, polovico ipd in ves čas umirjeno dihale in držale svoj tempo. Najtežji del proge je bil po asfaltni cesti, ker se je tudi sonce že močneje uprlo na nas, a me smo se upirale nazaj in stisnile zobe, veliko pa je k temu pripomogla tudi ena mimostoječa gledalka, ki nas je s ploskanjem spodbujala in tolažila, da je najtežje že za nami, da smo super in imamo samo še konec pred sabo. Koliko energije dajo takšne spodbudne besede! Zdelo se mi je, da imam dovolj močne noge, da bi lahko šlo hitreje, a zaradi gužve je bilo kar težko prehitevati (posebej ko se je 5-km trasa združila z 10-km). Videti je bilo, da je večina tekačic že utrujena, mnoge so hodile, čutiti je bilo naveličanost in tisti čuden slabovoljen piš, ki ga ne maram, tako da sem začela še sama glasno spodbujati, sebe in hkrati druge, tudi zato, da bi ugotovile, da smo res že pri koncu in da zmoremo. Še več energije sem dobila, ko smo dohitele veteranko Heleno Žigon in jo pozdravile z navdušenim aplavzom. In ko smo se tako prebijale mimo tekačic je pot naenkrat ostro zavila desno in že smo bile v ciljni ravnini. Malo me je presenetila travnata podlaga (zlizana trava drsi, ja) in samo dejstvo, da smo že v cilju, malo smo pospešile in z glasnimi vzkliki zaključile s progo s časom 1:04:45 (prej smo nekako računale, da bo čas bolj okrog 1:10). Noro, uspelo nam je! Ne samo ta tek, ampak vseh 13 tednov! :) Uau! 

Vir

Če dobro pomislim in zdaj že z nekaj dnevnim premorom, se mi zdi, da bi lahko še več dala od sebe, saj na koncu niti nisem bila tako izžeta in utrujena, razen malo mehkih nog, ki so se po raztegovanju že počutile lahkotnejše (in močnejše!). Ampak po drugi strani, vem, da je bil to moj prvi res športni podvig, da me je še vedno strah, da ne vem, koliko zmorem in do kje lahko steram svoje telo. Očitno se je res treba vsega naučiti in privaditi, tudi ko gre za telesne sposobnosti.

Po samem teku se nisem mogla ravno preveč prepustiti endorfinom in navdušenju, ker je bil kmalu že predviden start otroškega teka in hčerki sta že neučakani skakali naokrog in si želeli akcije (ali pa vsaj bonbonov iz darilne vrečke), tako da sem ju kmalu odpeljala na predviden prostor, tam smo še malo zapeli in zaplesali in se potem spet tlačili v začetne bokse (ja, kot živina), spet v neznosni gužvi. Ko je končno prišel čas za naš start, sem starejšo pustila, da je tekla sama (kolikor si je upala, ker jo je bilo vseeno malo strah, da me/se izgubi), saj je želela biti hitrejša (prva?), in se za roke držala z mlajšo, ki je sredi poti  (400 m) začela tožiti, da ne more več, tako da sva raje hodili in odtek(ca)li samo še prihod v ciljno ravnino. Starejšo sem ujela, da smo šli še po medalje (spet jokcanje, ker je na medalji upodobljen dojenček …) in potem spet čakanje, da smo v množici prišli do izhoda. Vsa ta gužva in čakanje  so me že malo vznejevoljili in sem bila prav vesela, ko smo zapustili glasen prireditveni prostor in šli na bolj umirjeno kavo&sladoled. 

Prijetno utrujeni smo se poslovili od mojih in se potem podali še na izlet k M., kjer nas je dohitel še mož. Vreme se je zjasnilo in za češnjo na vrh polnega dne - krasne slastne češnje. Popoln in z vsem mogočim nabit dan.

Tako lepo naju je ujela M, ko sem počivala...

Zagotovo pa to ni konec naših tekaških poti, kje pa! Zdaj smo ravno na okus prišle! ;)