Sezonsko hranjenje

O zaključku vrtne sezone nisem kaj veliko pisala, ker sem vrt že z izkopom plesnivih paradižnikov nekje v začetku avgusta, ko bi ravno morali najbolj razveseljevati, bolj ali manj potlačila v podzavest. Potem je zrastlo še kar nekaj zelja, bučk, paprik, blitve in listnatega ohrovta, kar je malo popravilo vtis in mi dalo volje, da pospravim ostanke in pripravim zemljo na malo počitka. No, radič, ohrovt, špinača in rukola še vztrajajo, jih ne mislim motiti. Bien au contraire!

Sem pa v precej topli jeseni ugotovila, da je imeti vrt zahtevna reč ne le zato, ker se moraš potruditi, da zelenjavo vzgojiš, pridelaš, jo potem pravočasno pobiraš in čistiš, ampak tudi zato, ker moraš potem pobrane pridelke nekje shranjevati. Zamrzovalne kapacitete običajnega hladilnika so super za nekaj paketkov tega in onega, ampak ko pridejo zelnate glave, je treba imeti na voljo kako fino mrzlo, ok, vsaj hladno klet. In žal je naš stanovanjski blok ne premore, dokler se tudi zunaj ne shladi. Tako da so vsi moji načrti o samopreskrbi (as if) in skladiščenju splavali … no, splesneli.

Na srečo obstajajo tudi ljudje, ki imajo več znanja o vsem skupaj in boljše kapacitete in prav vesela sem bila, da sem lahko za ne preveč oderuške denarce dobila svežo lokalno hrano, tudi ko je naša pošla. Tako sem odkrila ljubezen do pastinaka, hudirja, še fižol sem z veseljem kuhala in vsaj enkrat tedensko imamo zdaj na sporedu enoločnice s stročnicami.

Prav presenetljivo veliko veselja pa so mi prinesle male skodrane glave ohrovta, sveže in hrustljave, da sem jih že surove skoraj potamanila. Ampak ne, moj masterplan je bil, da najdem kak fin recept, da jih pripravim za vso družino. Da bi naredila dobre spomine na to jesensko/zimsko hrano in se čim prej otresla lastnih spominov iz otroških dni, ko sem ohrovt jedla samo v kakšni brezoblični in brezokusni vrzuoti. Huh, še ime samo se mi je v spomin vtisnilo bolj kot ena kletvica, kot pa kar koli užitnega. In glede na prekrasen izgled te zelenjave, sem bila prepričana, da mora obstajati način, kako to prekrasno umestiti na jedilnik. Nisem se motila.

Pire z orhovtom in krompirjem naju je z I čisto navdušil, da sva vsak zmazala po dva krožnika. Tenstan ohrovt z ogromno začimbami (čebula, česen, sol, poper, muškatni orešček, kumina, klinčki, kurkuma), malo vinčka (I love cooking with wine, sometimes I even put some in the dish!) in pikico smetane - je spreobrnil še tamalidve, ki sta se pričakovano najprej zmrdovali in vpili, da tega pa že ne bosta jedli, a ko sem ju prepričana, da je drugače kot v šoli/vrtcu, sta za piko le poskusili in s širokim nasmehom naložili še eno, tokrat pravo žlico. Ampak najbolj so me pa impresionirali ohrovtovi polpetki z ovsenimi kosmiči in sirom, narejeni v pečici. Toliko zaenkrat, z izplenom sem več kot zadovoljna. Ampak sem prepričana, da obstaja še kakšen fin recept za ohrovt. Veš zanj?