Spet pišem. V zvezek, s kemičnim svinčnikom. Sem iskala en tak lep zvezek, pa sem potem kupila prvega, ki sem ga videla. Za ideje, izpeljave, načrte, poblike, zapiske iz literature, dvome in želje. Za mojo Nalogo. (Zdaj ko sem ugotovila, da še znam/zmorem dolgo sedeti, bom lahko začela ZARES pisati.)
 |
| Pisanje po nareku, prvi poskus |
Piše tudi naša prvošolka. Bolje rečeno, prepisuje. Kar je menda ok, razvija ustrezno pisalno motoriko, s črkami bodo začeli šele zdaj, pravi učiteljica, pri kateri sem bila danes na prvih govorilnih urah. Čeprav mi je že nekajkrat zatrdila, da samo ona še ne zna pisati, jih menda še krepka večina ne zna, tako da sem malo manj zaskrbljena in sem se skoraj otresla občutka, da premalo treniram otrokove pisalne sposobnosti. Priznam, sem obupala, potem ko smo sicer že zelo zgodaj začeli, ker je kazala zanimanje, pa smo potem mislili, da bo šlo, pa je samo izgubljala živce takoj, ko smo ji začeli razlagati, da morajo biti črke takšne in točno takšne, da kaj pomenijo, da morajo biti nametane skupaj v točno takšnem zaporedju, da jih lahko kdo razume, da je treba veliko ponavljati in vaditi, preden zares znaš (kar je problematično še zdaj pri violini).
 |
| Pisanje po nareku, 2. poskus |
Je pa zanimiva, naša tavečja. Ker je zelo zagreta in zagrizena za stvari, ki se njej zdijo fine. Violino pretežni del časa vadi tako, da igra kar tako malo počez. Ker pač hoče igrat violino, tako zares. In tudi pisati hoče očitno tako, zares. Zato je, ne vem odkod, začela prepisovati pisane črke. Zaman razlagam, da se je treba stvari lotevati po vrsti ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar