Spomini

Predzgodba: danes zjutrajsredi noči, ko se je moj dragi v jetijevski opravi odpravljal s kolesom v službo, sem ga na pol v spanju prosila, če lahko prestavi brisače iz pralnega v sušilni stroj (vem, moramo spremenit obračunavanje elektrike v enotno tarifo). Potem sem se obrnila in spala naprej. Spanje pravične. Utrujene. Izmozgane po večdnevnem in tudi nočnem prevajanju ene zaguljene reči. 

Dokler me ni zbudila ta srednja: "Mami, a je že dan?" (See the difference? They do grow! They do sleep more over time!") Šit, zaspala sem, preslišala budilko, ki z vsemi možnimi opozorili, predalarmi in alarmi budi okrog 40 minut ... Samo 15 min nam je ostalo, da se oblečemo, pojemo, počešemo, poiščemo vse nujne igrače za vrtec, prvošolsko rutko in levi čevelj od tamalega (ki btw končno začenja delati prve korake in zdaj res rabi čevlje!).

Ko sem z vrha sušilca pograbila svoj kup obleke, nisem niti opazila, ko pa sem se začela oblačiti v tople hlače in majico, sem bila v trenutku stara 4 (5?, 6?), ko so nama z bratom starši včasih, ko je bilo res mrzlo (ali ko smo šli na polnočnico), polagali nogavice, obleko, včasih pižamo v bližino peči na drva, na ene rešetke nad pečjo ali vrvico, ki smo jo imeli napeljano nad pečjo za sušenje perila, da so se malo ogrele ... Mmmm. In mi je bilo toplo pri srcu. Vse je bilo ok. Bolj ali manj v miru se nam je uspelo spraviti iz bloka in pravočasno v šolo in vrtec.

In prav mogoče bomo še naprej uporabljali sušilec v zgodnjem jutru.