Čisto zares

I am a very very lucky woman!

O tem sem že pisala, a se mi ne zdi nič narobe, če to ponovim oz. se mi zdi nujno, da to povem še enkrat in znova in ves čas, ker je čisto res.

Ko razmišljam, da potrebujem nove vire prihodkov, da se pripravim na konec svoje pogodbe o redni zaposlitvi, dobim nove prevode, pa prevode starih (že skoraj pozabljenih, a ne odpisanih) naročnikov, pa nove tolmaške ponudbe, ki jih kljub oddaljenosti, čudnem terminu (ja, v resnici bi morala intenzivno pisati doktorat), stroškom (na srečo mi nastanitev ljubeznivo ponudijo prijatelji, tako da vsaj to odpade), sprejmem.

Morda več, kot lahko prenesem, kaj vem. A trudim se, da bi obdržala vse niti v svojih rokah, predvsem pa v glavi. Določene stvari odložim, določene pospešim, iskrena sem z vsemi in imam najbolj razumevajočo mentorico na svetu.

In tu si seveda ne predstavljam, da ne bi imela tudi neomajne opore mojih nadražjih, zlasti M, ki me pri vseh teh "vragolijah" podpira, ker ve, da si tega želim in to tudi potrebujem (poklicno, še bolj pa osebno). Tamalim, ker mi povedo, da me bodo pogrešale, a ne jokcajo, naj ne grem … In staršem, ker znajo (hočejo, zmorejo) vskočiti, ko jih potrebujem za varstvo, prevoze in moralno oporo, da mi ni treba skrbeti.

Tako da si lahko potem 1200 km stran od domačih poti brez slabe vesti in za sprostitev (!) privoščim tudi odkrivanje novih poti, zraka in perspektive s tekaških stez (pločnikov, parkov) znanega-neznanega mesta. Life is good! :-)