Smo hodili in tekli za Ruth

Od petka do nedelje je na Bledu potekal že 3. tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik Reš in ker se mi še vedno oči orosijo, ko pomislim, kako super ženska v vseh pogledih je bila Ruth, sem že lani rekla, da pa želim enkrat it tole odtečt. Tako smo si naredili izlet in bili družinsko aktivni.

Jaz sama, v tekaških copatih, preostali pa skupaj peš, no, tamlajši v nahrbtniku. Ker si domišljam, da letos nisem več začetnica (khmkhm), sem rekla, da kak krog bom pa že zmogla, sicer bom pa malo hodila, pa itak ne bo konec sveta, čeprav se mi je še lani to zdelo nedopustno. Z malo več kompliciranja pri odpravljanju in pakiranju (ker smo imeli še kolo za M-jev nedeljski podvig na morju) smo se v miru in počitniško navdahnjeni pripeljali na Bled, za piko na i nam je pa še sonce posijalo. Otroci so z malo spodbude in veliko prigovarjanja uspeli priti okrog jezera, nekje na polovici smo se srečali, ko sem šla že drugi krog (itak!) in tamalidve sta bili tako veseli, da je bilo vredno, če ne zaradi drugega, pa zaradi tega njihovega vriskanja in prešernega smejanja. Za drugo leto sta se že javili, da bosta tudi onidve vzeli superge in malo odtekli z mano (no, pol kroga, je rekla ta starejša ;).

Res moram naštudirat poze za fotografiranje med tekom ...