Moj trenutni problem - seveda, ker vedno mora biti en problem! - je usklajevanje. Časovno, energijsko, miselno, fizično. Kot vedno, so se tudi tokrat vse stvari začele naenkrat odpirati, in ne govorim le o sadnem drevju in vsem tem dehtečem in buhtečem življu in zelenilu, ki ga je tak užitek gledati in se oplajati s svežimi, novimi barvami, polnimi življenja. Ne, odpirajo se tudi raznotera vrata s takšnimi in drugačnimi ponudbami, ki jim seveda ne gre reči ne, kot mi še vedno v ušesih odzvanjajo besede naše krasne profesorice na fakulteti, da se slučajno vesolje in prevajalsko/tolmaške energije ne zarotijo proti meni ... In kar naenkrat se mi zdi, da mi kar vrši in čebelnjakasto brenči v glavi, pa tudi v hvalabogu pravočasno kupljenem planerju, ki za razliko od mojega lanskega (in predlanskega...) kar kipi od vpisov, pa smo šele v prvi tretjini leta.
Seveda se ne pritožujem. Nasprotno, navdušena sem, da se končno dogaja, da nimam časa za pretirano ukvarjanje z lastnimi mislimi, da življenje pač je in teče in da moram tudi jaz presneto hitro teči z njim, če nočem da me prehiti. Poleg vsega tega me pa tudi doma že nekaj časa čaka en velik zalogaj iz zbirke Stari grehi, tako da ... evo, dela je ogromno, na vsakem koncu. Včasih je res treba malo počakati in pregrizti skozi kakšno bolj sušno obdobje, ampak za jokanje vsekakor ni prostora. Niti časa.
Očitno povsem upravičeno sem pretekli vikend izkoristila za polnjenje baterij in abstiniranje od računalniškega monitorja - in kako je prijalo! Priznam, da so me vmes že hoteli napasti občutki slabe vesti, da bi pa vseeno lahko poprijela za tisti prevod s sicer ne tako nujnim datumom, a sem jih uspešno odganjala in uživala. Mislim, da že kakšno leto vsaj, če ne celo več, nisem v takem blaženem miru prebrala sobotnega Dela vključno s Sobotno prilogo. Hvala E in V, da sta mi s svojim končno malo daljšim počitkom podarili malo časa samo zame ....
Ni komentarjev:
Objavite komentar