Še preden sem zanosila, kaj, še preden sem sploh imela moža, partnerja, sem si domišljala, da bom v času porodniške uživala, veliko brala, hodila na sprehode, nosila take krasne nosečniške cunjice, pisala in ohinsploh žarela. Ko je prišla prva nosečnost, sem ravno zaključevala študij brez prave službe na obzorju, zato sem si službo pač ustvarila sama, tudi če ravno takrat ni bilo nobenih finančnih spodbud in subvencij. Murphy, itak. In potem sem delala delala, vmes še v ekspresnem času zorganizirala, kar je bilo treba, da sva si z mojim na en najlepši jesenski dan na Krasu dahnila Da! In spet delala delala, seveda, država hoče svoje prispevke, če želiš potem tistih 12 mesecev sploh kaj dobiti od nje...
Po rojstvu sem dejansko nekaj mesecev tako zelo uživala in tako malo delala, da mi je po 4 mesecih postalo že prav scary. Tako da sem se hitro še malo vpisala na faks, da ja ne bi česa zamudila, ali kaj ... No, seveda je bila to ena od mojih pametnejših odločitev, pri kateri je imel močno prste vmes tudi moj dragi mož, ki me je v pravem trenutku brcnil, da sem res to naredila in lo and behold tudi v kratkem času izpeljala, z magistrsko nalogo vred. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi vse skupaj ena neverjetna zgodba. V letu dni sem pridobila težko željeno izobrazbo, se (kolikor se pač pri študiju da) izurila za poklic, ki sem ga vedno želela opravljati, in seveda sem ves ta čas delala, za dinarčke, vadila za napredovanje pri tolmaških spretnostih, pisala glosarje, brala domače, tuje časnike, in kajpada vozičkala, dočakala prve zobe, prve korake, odvajala od plenic, sestavljala stolpe, se selila v najemniško stanovanje-prvič na svoje...
Ko sem mesec dni po zaključenem študiju opravljala preizkus za delo v institucijah in žal pogorela, me je pokonci obdržala le misel, da zdaj tako ali tako še ni čas za takšno službo, da imam doma malo deklico in še eno pikico na poti. :) Krasno. A spet se je začela tista moja bitka (v glavi) za čim več dela, za te preklete prispevke, za vsaj malo socialne/denarne varnosti. Vmes smo se zagledali v priložnost nakupa lastnega stanovanja, in spet je bil sklenjen krog ... delati delati... da se nam le vse skupaj izide. In se je.
Zdaj smo na svojem, po mesečnem odplačevanju kredita in vseh položnic bolj tenko piskamo in se zahvaljujemo za vse poleti vloženo sadje, zamrznjeno zelenjavo, domišljijo pri kuhi/peki in neizbirčni&nezahtevni deklici. Uživamo in se imamo radi, čeprav nam zmanjkuje "časa", da bi šli kam dlje... In sama zdaj željno pričakujem službo (ja tudi ta je vmes kar "padla z neba" - res imam srečo!). Priznam, odleglo mi bo, ko bo nekdo drug zame plačeval prispevke. Čeprav to pomeni vpetost v kolektiv, šefa/šefinjo in cel kup povezanih grenkobic, ki sem se jih s samostojno potjo uspešno ubranila... Tako kot vsaka stvar ima tudi to minuse in pluse, zdaj hočem varnost. In seveda nove sanje, upanje za prihodnost. Morda pa se le izcimi kaj iz vsega tega ...
No, pošteno sem že skrenila od začetne misli. Kar sem želela povedati je, da občudujem ljudi, ki imajo čas in voljo za hobije (in katerih otroci dejansko spijo, mojidve žal nista najbolje programirani za to...). Vem pa, da si tudi jaz grozno želim malo več časa zase. No, sploh kaj. Da bi brala, da bi spet tekla, se morda pridružila kakšni skupinski vadbi (čeprav me je groza tega, a za zdravje in zdravo telo je vseeno treba poskrbeti, po možnosti s kakšno takšno tedensko prisilo...), da bi pisala ... No, to zadnje se mi morda le uresniči vsaj s tem blogom. Čeprav vem, vem, lahko bi bila tudi malo krajša, lahko bi kaj od napisanega pustila še za naslednjič. A kaj morem, saj pravim, v glavi imam toliko misli, toliko za povedati, da ... bom še pisala. :) In ja, morda za hobije najprej potrebujem resno, pravo službo (ker sicer potem stalno samo delam delam...).
Ni komentarjev:
Objavite komentar