Neobremenjenost

Teta! Kam pa greš?

Adijo fant! 

Striiic, kaj pa delaš? Zakaj pa? Ajaaaa!

Uh, zadnje čase mi je pogosto tako nerodno. E. neizmerno uživa na balkonu in izkoristi vsak trenutek odprtih vrat, da smukne ven in "prečekira", kaj je novega, kdo gre mimo, kaj delajo sosedi. Na mojo žalost stanujemo malo nad cesto, na drugi strani pa vrsta hiš in izjemno aktivni sosedje, ki ves čas nekaj delajo zunaj, tudi najbolj bizarne reči ... No, tisti najbolj neposredni sosedje so hišo menda kupili nedavno tega in zdaj na veliko čistijo, nosijo ven, nosijo noter, skratka, stalno se nekaj dogaja.

Samo po sebi to ne bi bilo nič hudega, če ne bi E vedno in ves čas tako glasno vsega komentirala in navezovala stik s prav vsako premikajočo se stvarjo pod balkonom ... Nekaj časa se mi je zdelo še prikupno. Zrasla sem v majhni vasi, kjer smo vsi vse poznali in posledično vsi vse pozdravljali, ko smo se srečali. No, zdaj stanujemo v malo večjem "selu", mestu, navade so vseeno malo drugačne, ljudje smo itak vse bolj zaprti in nedostopni, zagledani v svoje misli, tudi ko stopamo naokrog po svetu. A nekateri so veseli pozdrava in v smehu odzdravijo nazaj, še kaj povprašajo.

Pa vendar. Ne vem, če mi je hčerkina odprtost in zaupljivost všeč. Nenehno jo opozarjam, da teh ljudi ne poznamo, da se ne moremo kar pogovarjat z njimi, sploh pa ne takole z balkona, neznancem se pač nikoli in nikdar ne zaupa, tudi če imajo bombone ... Ko smo zunaj na sprehodu, pa se včasih pač ne morem izogniti njenemu navezovanju stikov in tisočerim vprašanjem, tudi če mi osebno ni najbolj do tega in bi se raje malo potuhnila, kot pa takole izpostavljala. 

A nimaš kaj, otrok je otrok, morda ima celo prav in bi bilo dobro, če bi tudi sama z malo manj zadržki pristopala k ljudem, sploh tu, kjer jih ne poznam veliko ... Da ne bom večna tujka (ker me zdaj tudi v domači vasi že bolj malo ljudi pozna in pozdravlja ...).