Pogovori in prijatelji

Zdi se mi, da želim pisati zato, ker pogrešam kakšen klepet, kavo in malo čveka s prijateljicami. Saj ne rečem, da jih ni. So, ampak premalo pogosto, da bi se (vsaj ponavadi) uspeli spustit na tako malce globljo raven. Ne vem, morda samo odraščamo in ne želimo več vesoljnemu svetu razglašati, kakšne bedarije se nam motajo po glavi, tako kot smo to počeli recimo v študentskih časih. Ker moramo (želimo?) izpadit ok, fino in fajn, srečni, zadovoljni, uspešni, zaljubljeni, cvetoči ... Ker v tistih ponavadi skopo odmerjenih minutah skupnega druženja, morda celo uri, če imamo srečo in se ne mudi naprej delat, na sestanek, na pilates, ne želimo moriti in jokcati, ker se to ne spodobi. Ali kaj?! No, jaz težko držim jezik za zobmi in ne da se mi operirat samo s floskulami. Vedno me nekaj pesti in svojo razjarjenost/zaskrbljenost pokažem in povem, včasih še preveč podrobno. Tako pač je.

Ne znam se samo smejčkat, vedno sem v pogovoru vsa taka, kot sem v resnici, večplastna, hkrati zadovoljna in žalostna, navdušena in zaskrbljena, ne da se mi skrivat in pretvarjat, da je vse samo super. Saj je, ampak vedno imam še kak oreh za tret, da mi pač ni dolgčas, ali kaj. Hudo mi je le, ko dobim občutek, da poslušalcu ni do poslušanja tega, da mu je neprijetno. Ker bi potem iz sočustvovanja morda moral ali mislil, da mora navreči kakšno podobno svojo misel, občutek, postati bolj oseben, in potem naenkrat ne bi več samo prijetno klepetali na tisti osnovni Kako si kaj? Super! Pa ti? ravni. Potem se mi ne da več in izgubim zanimanje za vsakršen pogovor.

Zame je pogovor še vedno priložnost za iskreno izmenjavo misli, mnenj in občutkov. In ko vprašam Kako si?, me res zanima, kako si in kaj se dogaja s tabo in o čem razmišljaš. In želim te poslušati in se ti (spet) malo približati. In sovražim pogovore, ki kljub navidezni dvosmernosti potekajo bolj ali manj enosmerno, samo da povem/poveš, to kar želiš, ne glede na odziv drugega, ne da bi v resnici sploh poslušal drugega, samo da opravimo s tem.


Verjetno pa se število ljudi, s katerimi se lahko res iskreno in osebno pogovarjaš, z leti zmanjšuje. Tako kot prijateljstva, ki postajajo bolj poznanstva, ki vztrajajo samo zaradi neke pretekle vezi, spominov. Kar je žalostno, ampak verjetno je takšno življenje in naravni potek stvari.

Je pa res neprecenljivo ohranjati vezi z ljudmi, ki nas poznajo še iz tistih mladih, norih let. In rasti skupaj oz. z veseljem skupaj opazovati, kako rastemo in se spreminjamo (čeprav itak vsi vedno ostajamo isti ;)).

Danes je bil dan takšnega prijetnega pogovora, med katerim so mi misli pobliskovale v preteklost in se hudomušno nasmihale, se zazirale v prihodnost in se še bolj zadovoljno režale, ne morem si kaj, da ne bi z navdušenim pričakovanjem spremljala, kam bo šla ta pot. Vesela sem.
Bi pa skoraj morala poiskati kremo za sončenje, ker je letošnje aprilsko sonce na našem balkonu že prav poletno močno ...