Tako jasno in čisto

Današnji dan se je začel nekam sivo in dolgočasno, niti sledu ni bilo o tistem napovedanem soncu. Pred kakšno uro pa se je zjasnilo, zrak je tako čist in svež, svetloba pa prav bleščeče bela, oslepljujoča. Takšno imam najraje.

Čas je, da končno tudi jaz zbistrim svoje misli. Da uresničim dolgotlečo željo in spet začnem pisati, čeprav brez meni ljubega svinčnika in brezčrtnega zvezka. Tisto naj vseeno ostane za posvečene trenutke intime, zdaj je čas za izziv skoraj javnega objavljanja. Ne vem še čisto, kaj bo glavna tema, usmeritev tega dnevnika, vendar v sebi čutim, da enostavno moram pisati. V glavi se mi že tako dolgo nabira toliko misli, idej, zapisov, da jih moram spraviti ven, sicer mi bo zmanjkalo prostora za nove. Ker ne maram, da ostane samo pri načrtovanju, vse imam v glavi, samo še napisati moram...

Primarno je torej dnevnik namenjen meni in mojemu ravnovesju. Če ga bo opazil še kdo drug, tudi prav. Če ga bo kdo celo bral, spremljal ... no, pustim se presenetiti.