Mačja posla

Ta izraz se mi je zdel tako posrečen, zato ga kar kopiram od prijateljice, ki mi je z velikodušnimi nasveti poskušala olajšati občasno travmiranje zaradi - ja - mladega mačkona v naši hiši in našega čim bolj mirnega sobivanja. Tiger je pri nas že skoraj pol leta in mislim, da je že čisto naš. Bolj ali manj navajen otročjega norenja in tudi sam še vedno precej nor in nagajiv. Tak kot mora bit.
Ker je stanovanje še vedno v fazi opremljanja, je vsaka novost zanj pravo doživetje. In če gre za kavč, še toliko bolj. Včasih se malo držim za glavo. Saj sva ravno zaradi njega izbrala najbolj trpežno usnje. Saj sva vedela. Saj vsaka mačka svoj kavč najde. Tudi naša siva tigrovina ga, najraje v kakšnih turbo šprintih, ki se končajo s sunkovitim odrivom proti hodniku. S kremplji seveda. Saj sva vedela. In vseeno sva se malo "skeširala", grdo rečeno. Ker sva hotela točno to in nič manj in nobenih približkov. Zdaj pa imava, a ne? :) Ampak, a lahko nekaj priznam - se mi zdi, da naju praske na komaj dva meseca stari sedežni skoraj ne motijo. Da sva na tisti svoj čudno bolan način prav vesela, da stvari niso brezmadežno nove in gladke in oh in sploh. Da imajo sledi življenja. In zato verjetno zdaj razmišljava o eni taki vintage kuhinjski mizi, malo večji od naše zložljive Ikea mizice, ki ima že na vseh straneh sledove mlečnih zobkov, ostrih vilic in enih čudno obstojnih flomastrov, kar je pa res hudo in tudi razlog za takšno razmišljanje pa je, da se je začela nekaj čudno ukrivljati in nikakor ni dovolj velika za najine vse pogostejše obiske (jupi!). Tako o nakupu nove mize razmišljava že zdaj (in seveda sva se spet zagledala v idejo eno tako dražjo...), čeprav imava majhne otroke in noro nepredvidljivega mačkona (in sva najprej razmišljava, da bova počakala, da tale mladina odraste in postane manj napadalna in uničevalna...). Ampak konec koncev življenje je pač tako, nepopolno, sem in tja opraskano ali grdo počečkano s kakšnimi neizbrisnimi znamenji, ampak ... še vedno naše in udobno in mehko oz. ravno zato morda še boljše!
Da spet najdem rdečo nit in se vrnem k mačkonu (še sekundo nazaj je poskušal s stene spraskat "štoper" za kljuko...). Ker živimo v eni taki precej jezični in k branju nagnjeni familiji, tudi maček ne sme izostajat. Seveda si je izbral tujejezično čtivo... Caught in the act! 

In čeprav sem včasih malo nergaška, moram priznati, da mi je že prav prirasel k srcu in si ne predstavljam, da se zvečer ne bi stlačil v kakšno čudno pozo, samo da je zraven. Ah ja, mislim, da sem že pečena. In priznam, razmišljam še o kakšni mucici, da bi mu delala družbo, zdaj ko grem v službo in bo moral dlje časa preživeti sam... Baje se tudi tako zmanjša možnost škode na interjerju.