Slastne kočerje

Ninalena je nedolgo tega pisala o zasilu, pri nas pa so večinoma bolj v igri kočerje, ki jih radi pojemo skupaj, vsi štirje ali vsaj midva. Tisti pozen obrok, ki mu res ne moreš reči kosilo, večerja pa tudi ni, ker skoraj obvezno sledi še eno večerno/nočno hranjenje... jap, mi radi jemo! :) In ta skupni topli obrok mi preveč pomeni, da bi ga zaradi časovne zblojenosti in različnih urnikov in vsesplošnega bezljanja kar ukinila. Tudi odkar sem v službi, grem le redko na kosilo, mogoče edino če ga povežem z druženjem s tistimi dragimi, ki jih ne videvam tako pogosto. Drugače pa raje prigriznem nekaj malega (malica pač) in večji obrok pustim za naš/najin skupni čas. Sicer se M včasih tako pozno vrne iz službe, da od silne lakote ne zdržim in prej pojem sama, ampak no, namen je dober.

Zadnjič sem tako uslišala svojo dolgotlečo željo po parmigiani z veliko skledo solate in malo piščančjega mesa (to je blo zanj), zaradi hčerk, predvsem starejše, ki se ob pogledu na temnomodre melancane vedno kremži, pa sem na hitro naredila še malo kuskusa. Meni je blo slastno. Melancane tudi potem, ko so se že malo bolj ohladile (pred spanjem pač ;)). Oh, se že veselim poletja in upam, da nam uspe na vrtu vzgojit tudi te modre zapeljivke!