Nisem ljubiteljica druženj z več kot tremi ljudmi, ampak dobro, je kar šlo, mislim, da sem se primerno vedla, jedla z obema rokama, pazila, da nisem komolčila, da sem tudi solato pojedla v enem grižljaju, ne da bi mi visela iz ust, da se nisem pretirano sklanjala nad krožnik, se sratka držala bontona in bila prav prikupna soseda vseh svojih sojedcev, razen tistega na desni, ki se po začetnem pozdravu ni niti enkrat obrnil v mojo smer, da bi se spustila v enega tistih vljudnostnih pogovorov (kar je čisto ok, ker sem še vedno malo "jezna" nanj in na vse njegove akademske dosežke, ki sem jih ob nadzvočni hitrosti podajanja govora morala simultano tolmačiti na enem od svojih zadnjih izpitov). No, hrana je bila presenetljivo zadovoljiva, po treh urah in pol druženja pa sem le zbrala pogum, pozdravila bližnje in daljne sosede, se zahvalila za povabilo in po krajšem pogovoru še z mentorico hitro zapustila lokal. V avtu sem seveda ugotovila, da so se mi na zelo nenevidnem mestu strgale hlačne nogavice, itak, po celotni dolžini noge. J*** ga, sem si mislila, za mano je. Saj ni bilo tako slabo, samo naj hitro pridem domov.
Ponoči se je izkazalo, da le ni vse za mano. Dve uri noči (ločeno) sem poskušala umiriti jokajočo in kašljajočo hčerko, tri ali štiri ure so minile v stalnem obiskovanju stranišča in sprotnem zblodelem ugotavljanju, kaj zavraga bi mi od te "super duper fensi šmensi" hrane lahko tako zelo škodilo, da mi telo ni pustilo, da bi jutro dočakala s kakršnim koli ostankom te večerje v želodcu in črevesju. Obupno. Zaradi hrane se očitno ne splača hoditi na takšna druženja, očitno bom morala najti drug razlog (oz ga bolj podkrepiti in resno verjeti vanj, ja).
Naslednji dan sem po jutranji omotičnosti le uspela preživeti delovno, vmes ugotovila, da nihče drug ne kaže in ne poroča o znakih zastrupitve (vsaj ne s hrano), torej hipoteza o hrani-krivcu ne zdrži? Verjetno res ne, ker je zvečer istega dne podobno kalvarijo z bruharijo doživela starejša hči. Izprazniti prebavni sistem je očitno namen tega virusa (?), potem je vse bolj ali manj dobro, razen vsesplošne utrujenosti in "švohosti". Seveda imam zdaj poleg veliko dela s pranjem kupov rjuh tudi kopico slabe vesti in občutka krivde, da sem jaz tista, ki sem prinesla virus domov. Da se je okužba po vsej verjetnosti prenesla tudi na dragega sostarša, ki je komaj prekinil svojo antibiotično kuro proti angini in že vse dopoldne jamra, da ga zvija v želodcu. Zdaj lahko le upam, da bo najmlajša pripadnica klana ubežala zlobnemu sovražniku prebavnega sistema. Ker bruhati je res najhujša stvar, kar te lahko doleti. Ampak gledat te nebogljene otroke, kako jih to muči in preseneča in straši, je nekaj še veliko strašnejšega.
Če je za to krivo prednovoletno kolektivno druženje, me naslednje leto ne vidijo več. Družabnost gor ali dol.
Ni komentarjev:
Objavite komentar