Če ni, ni

Dragi dnevnik,

v prejšnji objavi sem zatrjevala, da bom v prihodnje bolj pozitivna. Ampak kako?

Danes je bil res en tak čuden dan. Sicer sem se zjutraj pravočasno zbudila in ni bilo panike, dopoldne je tudi potekalo po načrtu, potem malo letanja in nabavljanje daril, ki se je presenetljivo hitro in dobro izšlo (se mi zdi), potem fino kosilo (z digestivom - vse je enkrat prvič!) v še bolj fini družbi in potem še malo službenih obveznosti, ampak nič pretiranega.

Kaj je torej narobe? Ja, tisto, kar je sledilo tam po 17h uri, ko je začelo zunaj bliskat in treskat. Malo me je stisnilo, ker sem imela vse te vrečke za nosit do trole/vlaka/od vlaka do doma, ampak dobro, bo že nekako. Pri pospravljanju mize pa šok - ni telefona! Moj telefon! Izginil! Puf! Nikjer! Pretaknila sem vse skrite kotičke svoje torbe, vse žepe sem obrnila naokrog, se mrzlično klicala iz stacionarnega telefona v kabinetu, nič.
***** (cenzurirano)
V vsej tej furiji je seveda minilo precej časa, zato sem samo besno pograbila stvari in odšibala na postajo. Brez dežnika. Takrat še ni deževalo, tudi vseh 13 minut, ko sem čakala na trolo, ni. Potem sem prišla na železniško postajo. Pet minut po tem, ko je speljal vlak. Naslednji je bil čez eno uro. Na srečo je skoraj nemogoče, da mimoidoči ne bi imeli telefona, na še večjo srečo pa so tudi tako prijazni, da človeku (meni) v stiski posodijo telefon. Dobro je poznati vsaj kakšno telefonsko številko na pamet, ja, še dobro, da jo znam. Odrecitiram svoje, malo njanja, ni važno, saj pridem no, ampak mlajša bo verjetno preveč zaspana, da bi zdržala do mojega prihoda (groza!)

Ok, sedem na vlak, saj zdaj bo šlo, ne. Seveda bo, vse do moje končne postaje, ko se je malo po prihodu vlaka na postajo dobesedno ulilo (name, na moj plašč brez kapuce, na ruzak s prenosnim računalnikom, na moja darila, na ves moj obstoj). Še dobro, da imamo Slovenci na vsakem vogalu kak bar in v njem praviloma prijazne natakarice. Poskušava priklicati kakšen taksi, nič. Dobro, ne, mož ne more priti, če čuva otroke, izprosim si dežnik in šibam domov. Premočena in premražena stopim skozi vrata, pozdravi me jok najmlajše, kje je duda? sprašuje M, ja kako naj jaz vem, mene ves dan ni bilo doma! Po malo iskanja jo najdemo, pod kavčem. Vsaj nekaj.

Doma sem, še vedno se ne morem umiriti. Jezna sem, nase seveda. Kako sem lahko izgubila telefon?! Počutim se tako ... ne vem, srednješolsko kurasto ali kaj? Samo enkrat sem izgubila nekaj pomembnega - ključe od garaže, ko smo se šli mulci sankat. Ampak še to sem jih šla potem, ko se je sneg stalil, iskat in sem jih našla! No, še enkrat sem pozabila eno torbico na vlaku. Aja, pa eno veliko vrečo peciva nekoč, ko smo se odpravljali praznovati novo leto (je bilo to takrat v zidanici?). Hm, ok, očitno se meni to dogaja. Ampak telefon? Res se mi ne da zdaj še vseh teh kolobocij z menjavanjem telefona, številk urejat.

Imam pa vsaj novo lepo bundo, ki mi je bila takoj všeč in mi je tudi dobro stala in skratka popoln nakup. Ampak kaj ko je vse skupaj bolj grenko z vsem tem ostalim balastom okrog. Brrr. Grem hitro spat. Naj bo že petek.