Imam ga!

Zjutraj sem spila eno kavo z imenom Dante's Inferno - v upanju, da me pozneje v dnevu ne bo doletelo nič hujšega od tega. Očitno je pomagalo!

Telefon sem dobila nazaj! Najbolj grozno se mi zdi to, da sem po krajšem premisleku takoj vedela, kje je ostal, ampak sem vseeno upala, da mi je kje ven padel, ker je tisto prvo tako neumno in kozasto, da raje ne začnem razlagati. Kakor koli jutranje sedenje na stacionarnem telefonu in dejstvo, da sem počakala z blokado, se je obrestovalo in zdaj sem spet oži(v)čena in dosegljiva. Čuden je bil tisti občutek, ko ni bilo mobitela. Pa ne, da sem tako zelo navezana nanj in da stalno visim na njem, ampak čisto tako, da na hitro sporočim, kdaj grem domov, kaj sem uredila, kaj še moram. Da prijateljici, ki odhaja na potovanje, zaželim srečno pot, ker vem, da ima gužvo in je sms najbolj praktična in hitra zadeva v takih trenutkih. Da se pravočasno odzovem na sanjsko ponudbo za delo. Take reči. Pa kaj vem, no, očitno sem vseeno malo odvisna od telefona.

Hvala, vesolje, da si mi dalo telefon z mojo staro številko nazaj!
Skratka, ja, včasih se stvari tudi dobro zasukajo! Samo pustit jim je treba in ohranit zaupanje!