Kosilo v četrt ure I

Zadnje čase pozno hodim domov, vseeno pa rada sama skuham in se kot hudič križa izogibam restavracij in gostiln. Ampak kuham na hitro, seveda. Odkar sem v službi, čisto drugače gledam na vikende in podobno tudi zelo cenim vse tisto, kar me (na pol) pripravljeno čaka v skrinji. Ampak včasih tudi tega zmanjka ali pa si preprosto zaželim obrok iz bolj svežih (čeprav, žal, ne vedno sezonskih) sestavin. Takrat zmaga ... pašta, itak. Ne makaroni, že doma ne morem nehati dovolj poudarjati, da jemo pašto oz. testenine ali čisto konkretno špagete, polžke, pene, rigatone ... in najraje "kazareče". Še eno super odkritje, v katerega me je posvetila moja draga študentska cimra ;) Danes ga bom delila z vami. (To ni plačana reklama .... but I wish, I would, I definitely would - za kakšno zalogo teh zelenih škatlic!).

Hitreje kot tako ne gre. Medtem ko se greje voda, narežem zelenjavo. Ko v krop vsujem testenine, začnem s pripravo na ravno prav velike kose narezane zelenjave (velikost se mi zdi ključna zaradi ohranjanja konsistence in prileganja obliki testenin) - jo na hitro popečem in malo začinim, bolj po načelu manj je več. Včasih je še kaj zraven, da je volk sit (tuna, mozarella, piščančje meso - v tem primeru prej začnem z omakico). Če imam voljo in energijo, je zraven še skleda solate. Če se počutim posebej italijansko, počakam, da mož pride skozi vrata, preden vsujem pašto v krop. (Če sem posebej lačna, mi je vseeno za take finese, itak pravi, da je vesel, če ga kaj čaka v kozici, čeprav mrzlo).

Včasih samo s paradižnikom, baziliko in parmezanom.

Včasih celo brez paradižnikove mezge.