Materinščina

Danes ni samo pustni torek in dan prenažiranja s krofi in krhkimi flancati, ampak tudi dan materinščine. Zdi se mi pomemben, pa ne (samo) zato, ker menda polovici od približno 7000 jezikov na svetu grozi izumrtje in je treba na to opozarjati, saj z jeziki izginjajo tudi dragocene kulturne posebnosti, bogastvo in svetovna dediščina. Materinščina se mi zdi tako zelo pomembna, ker me definira, ker določa moj način razmišljanja in dojemanja. Če bi bila moja materinščina ne-slovenščina, torej drug jezik, bi bila tudi jaz drugačna in morebiti ne bi bila tu in takšna, kjer in kakršna zdaj sem. Morda. Dan materinščine pa je tudi kot nalašč za premislek o jeziku in jezikih, ne le kot orodjih ampak kot načinu življenja.

Ko je bila E. še čisto majhna, me je nekdo vprašal, če jo bom vzgajala dvo- ali večjezično, ko že znam in govorim toliko jezikov. Pa sem se le nasmehnila in si mislila svoje. Res, morda bi lahko s svojima hčerkama govorila v tujih jezikih, jima posredovala osnove, kar bi jima pozneje olajšalo učenje tujih jezikov. Ampak ne verjamem, da lahko ena oseba vzgaja večjezično, kar so gotovo kje potrdili tudi znanstveniki. Kolikor vem, otroci jezik povezujejo z osebo; kako naj se zasidrajo in umestijo, če jim oseba vsakič govori v drugem jeziku? Poleg tega sem njuna mama in ne njuna učiteljica jezikov. Seveda imamo doma tudi tujejezične knjige in glasbene zgoščenke, ampak več od tega se doma ne bomo šli. Vzgajam ju v svojem maternem jeziku, z možem se trudiva, da bi jima podala kar se da trdne in bogate temelje besednega zaklada v slovenščini, vse drugo pa je izven najinega dosega. Zavedam se, da je večina potenciala tako izgubljenega, ampak shizofrenost se mi pač ne zdi potrebna in ne morem si "pomagati", če je moj (in možev) materni jezik slovenščina. Še več, za nič ne svetu je ne bi zamenjala ;).

Sploh pa bosta gotovo imeli še dovolj priložnosti, da se naučita tujih jezikov, če in kolikor poglobljeno se jih bosta hoteli. Smešno se mi zdi, ko me kdo vpraša koliko jezikov obvladam, kot tolmačka in prevajalka. Potem jih vedno šokiram, saj je moj odgovor, da delam le z angleščino in francoščino, pri sebi pa zamrmram, da sta mi še tadva jezika včasih tako strašno nedosegljiva in z leti le vedno bolj ugotavljam, koliko reči še vedno ne znam in ne razumem. To da rada poslušam portugalščino, katalonščino in španščino (ki se jo trudim tudi brati) pa navdušeno govorim italijansko in hrvaško so le male lingvistične kaprice, ki mi omogočajo, da površinsko praskam po drugih kulturah, navadah, načinih razmišljanja in ubesedovanja. In vsakič znova navdušeno obnemim nad pestrostjo in bogastvom, ki ju prinašajo jeziki.

Pa vesel dan materinščine vsem!