Moški za štedilnikom

Malo se ga moram pohvaliti. Mož je letos na morju ujel že prav spodobno količino rib in z morsko tradicijo nadaljujemo tudi doma. Ko sem se vrnila iz Bruslja, mi je za večerjo denimo pripravil dagnje na buzaro, prvič, a odlično, za prste obliznit (dejansko sva to počela, potem ko sva namakala kruh v omakico in jo prav po jamsko srebala iz lupinic!).

Potem sva drugič za kosilo sveže domače paradižnike in koromač poročila z brancinoma in krompirjem z dodatkom oljk (brancin po sicilijansko menda) in nastal je dih jemajoč obrok, ki ga še vedno ne morem pozabiti. Po njem sem bila sicer cel popoldan kot zadeta, ampak ta okus ... noro dobro! 

No, zdaj v avgustu sem za kuhinjo bolj ali manj zadolžena jaz in ob pomoči otrok (mami, a lahko danes makarončke? - namig pri zajtrku; mami, a lahko jutri makarončke? - namig pri večerji) ustvarjamo bolj hitra in enostavna kosila. Ampak veseli me že samo spoznanje, da se tudi On loti, in to kako! Očitno je na svetu še nekaj takšnih primerkov ... in prav je tako! ;-)