Malo premišljujem in mi kapne, da se ponavlja menda
lanska zgodba. Dopust utruja. Mislim čisto resno. Ja, saj je lepo, sonce sije in moja levovska griva je takrat najbolj sijoča, ampak ko se zvečer začnejo oglašat sramežljivi črički (še ne vem, ali smo doma na vasi ali v mestu?), sem povsem izmozgana in izcuzana. Ko nisem doma, sem najbolj navdušena, če sem uspela obiskati vse na must-see seznamu, če otroci niso razbili vseh vaz in so pridelali le kako odrgnino ali buško, če sem se pravočasno spomnila najmlajši namontirati plenice za vožnjo v avtu. Ko sem doma, sem najbolj navdušena, če mi uspe narediti tistih par nujnih reči: ne pozabiti oprati perilo, ne pozabiti, da je treba oprano perilo dati sušiti, pospraviti posušeno perilo (likanje zaenkrat na off, hvalabogu). In posoda pa tisti minimum pospravljenosti, da se ravno ne
spotaknem ob pohodim kakšno lego kocko ali avtomobilček.
Ni mi jasno. Odločna, da se ne bom pustila samo takšnim groznim nujam,
iščem porabljam energijo tudi drugje. Navdušujoče, ampak ja, še bolj utrujajoče (ja ja, vem, redna fizična aktivnost sprva zelo utruja in je treba samo vztrajati ...). In da ne pozabim vrta in vseh teh dobrot, ki jih je treba obdelati. Pomirjujoče, že že, ampak a lahko potem vsaj raztegnemo dan na 29 ur?! Zdaj bolje razumem tiste spomine iz otroških let, ko so se marmelade in kompoti vkuhavali pozno v noč. Ah, idila.
Ja, lepo je biti na dopustu, se poditi za otroki in ugotavljati, kako vse bolj spretni/zvedavi/da, tudi domišljavi postajajo, obirati pordele paradižniki in brez težav napolniti majhno gajbico (itak, da se moram pohvaliti! ;)), zakuhati domačo paradižnikovo mezgo in pripraviti nekaj kozarcev breskovega kompota in marmeladice ... Ampak res mi ne zamerite, da nisem tako ažurna pri pisanju. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje tako zdelana. Na dopustu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar