Mejniki

E se je zadnjič v fantovski družbi navdušila nad plezanjem po enem drevesu, ki raste ob poti iz vrtca domov. Že naslednji dan ji je uspelo povsem samostojno splezati gor!

V pa se je že nekaj časa spogledovala s samostojno vožnjo s kolesom, potem jo je minilo, pa včasih niti za kolo ni želela slišati, skratka cincanje, dokler ni ati kar odstranil koleščke in sklenil kupčijo: dopoldne bo plesal z njo, če bo popoldne ona vozila kolo - brez koleščkov. In je šlo, divja je, na trenutke malo nestabilna, ampak evo, zgleda imamo že drugo kolesarko!

Brez fotodokumentacije pa samo še to, da je E na vrtčevskem plavalnem tečaju menda samostojno in brez pomagal plavala v visoki vodi. Prav hud športni teden! ;)

Tečem, tečeva, tečemo (tekaški dnevnik II-2 in II-3)

Kamor koli pogledam, vsi tečejo. Kar je super, a ni? Modno/trendi gor ali dol, tek oz. kakršno koli redno gibanje je nuja, sploh za nas novodobne pretežno sedeče primerke človeške vrste. Koliko, kdaj, kako resno in kako premišljeno, se pa odloča vsak sam.

Jaz vztrajam po začetem načrtu, čeprav imam ves čas občutek, da bi lahko še malo, malo hitreje, malo dlje, malo več, ampak racionalno vem, da so ti občutki varljivi in da je treba stopnjevati postopoma, da se sklepi, vezi, mišice postopoma navadijo, utrdijo. Raje počasneje, pa brez poškodb ali bolečin - to je moj tokratni moto. In na srečo sem od nekje privlekla eno železno voljo, da se zdaj držim predvidenih dnevov, vmes delam malo pilatesa in vaj za moč in … počutim se živo! Kot prerojena, res. Več energije imam, več volje, več potrpežljivosti, skratka izboljšanje na vseh ravneh, ne samo kar zadeva fizično pripravljenost. Kar je konec koncev tudi moj cilj. Doseči kar se da dobro ravnovesje med običajnimi družinskimi (pozneje tudi delovnimi) obveznostmi in fizično aktivnostjo in tako poskrbeti za zdravje, fizično in psihično.

Drugi teden vadbe se je nadaljeval z enim krajšim in lažjim treningom (1 min teka+2 min hoje * 10), kar se mi zdi psihološko zelo dobro, ker je precej manj naporno kot pri prvem treningu in tako s tem menjavanjem napora zagotavljaš raznolikost in ne pregoriš, kakor bi se zgodilo, če bi stalno samo stopnjeval (kar se je ponavadi zgodilo meni: v velikem zagonu sem vsakič hotela še malo več, dokler se nisem preforsirala …).

Kar pa je tokrat še bolje, je da sem mogoče poleg virtualne sotekačice in podporne skupine zdaj našla še dejansko kompanjonko za skupni tek. Včeraj sva šli prvič skupaj teč in tretji trening drugega tedna je kljub večji obremenitvi (2 min teka+2 min hoje *10) minil kot bi mignil in začuda nama tudi tem pogovora ni zmanjkalo ;) Skratka, moj tekaški plan dobro napreduje in vesela sem zase in za vsakega, ki sem ga uspela tako ali drugače nagovoriti. In v soboto začnem že tretji teden!! :D

Kako sem se presenetila in ostala živa

Bežno sem se že pohvalila, da sem postala redna tekačkica, ampak danes pa moram zapisati malo več. Začelo se je pred več kot petimi leti, ko sem po zimskem rednem plavanju poskusila prešaltati na tek. TEK! Jaz, ki sem od osnovne šole naprej s kepo v trebuhu čakala vsa tista mukotrpna testiranja na 60 in 600 m, kjer sem brez izjeme vedno pristala pri zadnjih. V srednji šoli so se zadeve še bolj nevarno stopnjevale z eno hitlerjansko učiteljico, ki nas je petek in svetek gnala na en hrib, trčečim korakom, če si imel kondicijo ali ne, vsakič znova se mi je zdelo, da z vsakim zasoplim vdihom in izdihom malo umiram, še posebej, ker me je potem vedno zelo kmalu začelo še tiščati tam pri strani ... Obup! Danes vem, da me je bolelo, ker nisem dobro dihala. Vem, da nisem napredovala, ker nikoli nisem stisnila zob (no, preredko) in sem vedno začela hoditi, ko je postalo pretežko.

Skratka, pred petimi leti sem si kupila prve res tekaške superge. Potem je bilo malo preveč vsega, delo, nosečnosti, pomanjkanje volje, pred kratkim pa ena trmasta odločitev, da pa ne bom pussy. Pa ne zato, ker je zdaj tako moderno teči, ampak zato ker sem izvedela, kaj sem delala v preteklosti narobe (no, največ je k temu prispevalo to, da je mož veliko bolj športno/tekaško pismen in izkušen). Ker sem dojela, da potrebujem še dobršno mero fizičnega napora, da ponoči mirno spim. Da potrebujem redno dozo časa zase, da sem lahko potem bolj prebavljiva za okolico, posebej moža in hčerki.

In tako sem poleti spet začela na začetku, s par minutami teka in enako količino hoje vmes. Prvič sem pretekla šest minut in prepričana sem bila, da bom izdihnila kar tam, na licu mesta. Zato sem potem zmanjšala na tri minute teka izmenjaje z minuto, dvema hoje. Vsega skupaj bore malo. Ampak počasi se daleč pride.

In danes? Danes sem šla na preverjeno daljšo progo, ob reki in na soncu, in po ogrevanju neprekinjeno sopihala več kot 45 minut! Ne, ni bilo lahko, ves čas sem morala namensko preusmerjati misli drugam, ne razmišljati o tem, da mi je težko, do me že malo boli, da bi se morda kar obrnila, da bi se ustavila in hodila, da bi ... ne, nisem se ustavila, niti ko je pot zavila v klanec. Šele na vrhu sem za trenutek postala, se nasmehnila, si čestitala, šla nazaj. Še celo pospešila sem na koncu in prvič res začutila, da imam močne noge, da me nesejo, da bi šlo tudi še kakšno minuto, deset dlje ... Zmaga! :D 

Razvajanje

Pretekli vikend bi bil težko boljši, kratkomalo popoln je bil. Po dolgem času smo šli na obisk k mojim staršem in si na poti do tja v petek privoščili najboljšo pico v Sloveniji (sicilijansko - s kozjim sirom in sušenim paradižnikom). Popolna sobota se je začela z malo spanja, ko so me starši ob 7h velikodušno poslali nazaj spat in poskrbeli za takrat že zelo živahni in čisto prebujeni deklici. Pa malo branja in en osvežujoč tek čez drn in strn po blatu in suhi travi, med borovci in dolgodlakim rjavim govedom - ki me je povsem presenetil in navdušil, saj nisem mislila, da bom zmogla toliko. Očitno redna hitra hoja vseeno nekaj prispeva h kondiciji - ali pa je bil samo krasen kraški dan v vetru in soncu kriv, da so noge kar nesle in veselo topotale svojo pot. V vsakem primeru sem navdušena.

Poleg tega sem dobila tudi novo frizuro, nekaj nove garderobe (jupijej, celo oba sva si nekaj kupila) in novo "modno" zaljubljenost (ne najbolj prijazno do denarnice, toliko bolj do oči... ). Popolni vikend se je končal doma, na sončnem balkonu.

Ah, lepo je biti doma in doma doma in lepo je, ko lahko otroke zaupaš v preverjene roke in si privoščiš brezskrbno popoldne (ja, prelomna ugotovitev: nakupovanje ni nujno mučno)!